Počitnice za mlajše odrasle 7/11
Jutro. Šesti dan ...
... sem že pri zajtrku dobila vprašanje: "Ej, Anja, ti, k tako fajn plešeš ... Kateri od fantov najbolje pleše?"
Kakšno nehvaležno vprašanje. Okrog nas celo morje fantov, jaz pa naj po resnici odgovarjam na tako vprašanje? Itak, da imajo vsake oči svojega malarja (tudi moje so počasi začenjale v skupini iskati določeno sliko, pa se tega še sploh nisem zavedala), vsake roke drugače primejo in vodijo ter vsaki plesalki je všeč nekaj drugega. Poleg tega pa: tako ocenjevati ni prav, saj z njim zlahka koga prizadaneš. Npr. fanta, ki ni imel nikoli možnosti plesati in se je šele včeraj spogledoval s prvimi plesnimi koraki. Ali pa plesalca, ki je v resnici zelo dober, ampak midva pač nisva kompatibilna. Ali pa tistega, ki je zaradi mojih čarov zmrznil in ni uspel pokazati svojih čarov (no ... priznam ... tole zadnje sem si gladko izmislila :P ). Prav vsak se je potrudil po najboljših močeh in (upam) prav vsak užival.
In sem ji začela naštevati: tale je bil zagotovo najbolj ustvarjalen. Vaditelj ga itak zmaga. Pa tisti, ki že nekaj let pleše salso. In drugi, ki hodi na swing. Pa še en salsero. Pa tisti, pa oni, pa še en, pa ...
In ona: "Saj zdaj si pa že vse naštela!"
"No ... saj so prav vsi fajn plesali."
Presenečenje večera je bil pa mladenič, ki je programer, precej redkobeseden in na prvi pogled precej sramežljiv. Ko me je dobil v roke, pa ... Bum! Presenečenje! Me je zavrtel tako, da sem komaj odvrtela! Waw! Svaka čast! V naslednjih dneh je povedal, da res rad pleše. In ga spodbujam, da nadaljuje. Ker je res dober! Ima smisel za gibanje, za ritem, tudi plesalka se v njegovih rokah dobro počuti ... Waw! Le tako naprej!
Ta večer smo imeli namenjen filmanju. Ogledali smo si romantično komedijo s Sandro Bullock v naslovni vlogi in se res dobro zabavali. No ... jaz sem se zabavala do tja, kjer je naslovna vloga odprla predalček za čustva in se od lepega zjokala. Podoživljala sem njeno ranjenost zaradi ljubeznivosti ljudi okrog nje. In se na fertik zjokala tam, kjer je zaročenec ostal sam pred matičarjem.
Podoživljala sem občutke zapuščenosti, zavrženosti, nevrednosti, ne-dovolj-dobrosti ... in se šla po koncu filma v miru razjokat pred oltar. K Jezusu sem položila vse tiste trenutke, ko sem se sama tako počutila in se kdaj pa kdaj še počutim. Tudi vse ljudi, ki me pripeljejo do takih občutkov. In v miru pustila solzam, da izmijejo srce in ga očistijo te navlake.
Ko sem se odpravila proti hiši, me je ena oseba videla z rdeče objokanimi očmi. In tista oseba ...
... se nadaljuje ...
... sem že pri zajtrku dobila vprašanje: "Ej, Anja, ti, k tako fajn plešeš ... Kateri od fantov najbolje pleše?"
Kakšno nehvaležno vprašanje. Okrog nas celo morje fantov, jaz pa naj po resnici odgovarjam na tako vprašanje? Itak, da imajo vsake oči svojega malarja (tudi moje so počasi začenjale v skupini iskati določeno sliko, pa se tega še sploh nisem zavedala), vsake roke drugače primejo in vodijo ter vsaki plesalki je všeč nekaj drugega. Poleg tega pa: tako ocenjevati ni prav, saj z njim zlahka koga prizadaneš. Npr. fanta, ki ni imel nikoli možnosti plesati in se je šele včeraj spogledoval s prvimi plesnimi koraki. Ali pa plesalca, ki je v resnici zelo dober, ampak midva pač nisva kompatibilna. Ali pa tistega, ki je zaradi mojih čarov zmrznil in ni uspel pokazati svojih čarov (no ... priznam ... tole zadnje sem si gladko izmislila :P ). Prav vsak se je potrudil po najboljših močeh in (upam) prav vsak užival.
In sem ji začela naštevati: tale je bil zagotovo najbolj ustvarjalen. Vaditelj ga itak zmaga. Pa tisti, ki že nekaj let pleše salso. In drugi, ki hodi na swing. Pa še en salsero. Pa tisti, pa oni, pa še en, pa ...
In ona: "Saj zdaj si pa že vse naštela!"
"No ... saj so prav vsi fajn plesali."
Presenečenje večera je bil pa mladenič, ki je programer, precej redkobeseden in na prvi pogled precej sramežljiv. Ko me je dobil v roke, pa ... Bum! Presenečenje! Me je zavrtel tako, da sem komaj odvrtela! Waw! Svaka čast! V naslednjih dneh je povedal, da res rad pleše. In ga spodbujam, da nadaljuje. Ker je res dober! Ima smisel za gibanje, za ritem, tudi plesalka se v njegovih rokah dobro počuti ... Waw! Le tako naprej!
Ta večer smo imeli namenjen filmanju. Ogledali smo si romantično komedijo s Sandro Bullock v naslovni vlogi in se res dobro zabavali. No ... jaz sem se zabavala do tja, kjer je naslovna vloga odprla predalček za čustva in se od lepega zjokala. Podoživljala sem njeno ranjenost zaradi ljubeznivosti ljudi okrog nje. In se na fertik zjokala tam, kjer je zaročenec ostal sam pred matičarjem.
Podoživljala sem občutke zapuščenosti, zavrženosti, nevrednosti, ne-dovolj-dobrosti ... in se šla po koncu filma v miru razjokat pred oltar. K Jezusu sem položila vse tiste trenutke, ko sem se sama tako počutila in se kdaj pa kdaj še počutim. Tudi vse ljudi, ki me pripeljejo do takih občutkov. In v miru pustila solzam, da izmijejo srce in ga očistijo te navlake.
 |
| Na oltar sem položila vse, kar sem v tistem trenutku nosila v svojem srcu. |
Ko sem se odpravila proti hiši, me je ena oseba videla z rdeče objokanimi očmi. In tista oseba ...
... se nadaljuje ...
Komentarji
Objavite komentar