Počitnice za mlajše odrasle 10/11

Zadnje jutro, zadnji dan ...

 ... je tisti dan, ko se zaveš, da se zadnje jutro zbujaš ob zvoku škržatov. Da ti naslednjo noč ne bo treba spati s čepki, da se boš kmalu za nekaj časa ali za vedno poslovila od novih prijateljev. Da imaš še zadnje šanse za plavanje do Otočka in nazaj, in, da te čakata naporno pakiranje ter dolga pot nazaj domov.

Hvalnice. Zajtrk. In sveta maša v otoški cerkvici. Seznam pesmi smo pripravili že prejšnji dan ter ga napisali na list. Ker res ni preveč romantično, če se moraš pri ponotranjenih trenutkih svete maše ob duhovnikovem vdihu zadreti: "Pesem številka dvestošestnajst!" Ne zdi se mi ok niti za tistega, ki oznanja številko niti za tiste, ki morajo tik pred zdajci poiskati pesem, če želijo zraven peti. Tako si rada že vnaprej naštimam pravo stran v pesmarici (ja, res bi lahko rekli, da sem kontrolfrik -> ampak imam rada miren potek sv. maše), da lahko potem mirno začnem peti ob kitaristih ter uživati v slavljenju Boga, zato imam rada na vidnem mestu napisano zaporedje in številke strani/pesmi v pesmarici.

Tale seznam je sicer od ene drugih svetih maš, je pa vseeno dober primerek :).
Foto: arhiv organizatorja

Cel teden sta bila tako petje kot kitariziranje noro lepa, v nedeljo pa sta glasba in muziciranje dosegla višek. Zdi se mi, da smo z glasbo pri nedeljski maši resnično slavili Boga v vsej polnosti. Bilo je reeeees lepo :). Imeli smo pa tudi cel kup dobrih razlogov za zahvaljevanje in slavljenje.

Po sveti maši pa v kopalke in še zadnjič v vodo. Na poti do vode sem ob tistem zanimivem fantu  glasno vprašala, če gre kdo plavat do Otočka, pa je tišje odvrnil: "Prepričan sem, da bi tainta z veseljem plaval s tabo do tja."

"Ampak jaz ne bi rada do otočka plavala samo z njim."

"Zakaj pa ne?"

"Ker si ne želim, da bi si to plavanje napačno razlagal," namreč skozi cel teden smo se veliko šalili na račun ljubezenskih učinkov plavanja tja in nazaj, jaz sem pa vedela, da bi raje plavala do tja s tem fantom in ne s tistim.

V tem času se nas je nabrala manjša skupinica, v kateri pa niso bili vsi prepričani, če želijo iti celotno pot. Na približno polovici poti smo se srečali dve skupini plavalcev: tisti, ki so se vračali in tisti, ki smo šele plavali do tja. In se šli igro Ha! Nimam pojma, kako se ji uradno reče. Je pa nekaj na foro iger  Palma, žirafa, slon in Pi pi pi, kjer je veliko razlogov za smeh. Do Otočka in nazaj me je potem gentlemansko pospremil en od fantov, saj so nam že prvi dan toplo priporočili, naj zaradi lastne varnosti raje ne plavamo sami tako dolge poti: gliserji, čolni, krč v nogi ... res lepo od njega. Prav hvaležna sem, da se je vseeno odločil za pot na Otoček, čeprav prej ni nameraval do tja. Ja, gentleman.

Lovljenje zadnjih sončnih žarkov na plaži in odhod na kosilo. Pakiranje, pospravljanje in čiščenje hiše, skupna fotka in zadnji hitri krog, pri katerem smo vsak vsakemu povedali spodbudno besedo, se zahvalili, imeli možnost izliti svoja srca ...

No ... tistemu fantu sem uspela (celo!) povedati, da sem vesela, da ga poznam. Sem pa dobila resnično močan stisk roke. Česa takega ne dobiš od vsakega človeka. Veliko jih kljub vsemu znanju o govorici telesa še vedno podaja "mrtvo ribo". Bljak! In točka za neimenovanega fanta :).

Odhod na trajekt. Ravno v času vkrcavanja je potekala finalna tekma Svetovnega prvenstva v nogometu, na kateri so igrali Hrvati. Trajekt je ob golu domačega moštva na glasno in dolgo zatrobil in ni bilo dvoma, da se tudi kapitan veseli zadetka.

Na palubi je bilo prav prijetno. Klepetali smo, naredili še nekaj zadnjih selfijev, lovili zadnje dalmatinske sončne žarke in uživali v družbi drug drugega.

V šibeniškem pristanišču pa nas je avtobus že čakal in nas odpeljal takoj, ko smo vse natovorili v kuferaume ter svoje zadnjice parkirali na sedeže. Ker imam sršene v riti in ne morem dolgo zdržema sedeti na istem mestu, sem se med potjo sprehodila po busu, še s kom poklepetala in od tistega fanta dobila zanimivo vprašanje. Šele takrat (!) pa dojela, da tudi jaz mogoče njega zanimam. Ja, vem ... nekdo bi me moral s kladivom po glavi. In ja, res ... mogoče kladivo ne bi bilo dovolj ... :P.

Zagotovo te zanima, kako se je stvar razpletla? Zaenkrat še nič ne povem :).

Ti pa povem, da so Počitnice za mlajše odrasle na Kaprijah res fajn. Ker smo se tam našli ljudje iste starosti, podobnih nazorov, z željo po lepo preživetem tednu in imeli veliko možnosti za plavanje, počitek, klepet, smeh, navezovanje stikov ... Priporočam!

In še povezava na zadnjega od zapisov o D Počitnicah.