Coprnica Zofka

Nadaljevanje prejšnje zgodbe ... Končno smo dobile informacijo, da je poseg zaključen in nam bo zdravnik kmalu prišel povedati, kako in kaj. In potem smo spet čakale. To čakanje je bilo še težje kot tisto prej. Vsake toliko časa sem pomislila: "Kaj pa, če ati ni preživel in zbirajo pogum, da nam pridejo povedat?" Bila sem v precejšnji stiski. A vseeno skušala čimbolj zaupat, da bo Oče naredil tako kot je prav.  Ampak: ko imaš eno tako veliko željo kot je preživetje nekoga, ki ga imaš rad, je zaupanje bolj na psu. Gre skozi misli samo prošnja, da bo preživel in ne toliko zaupanje, da bo prav tudi, če umre. :/ Kočno je prišel mlad (moje starosti) in čist dohtar, ki je dajal vtis, da ve, kaj počne. (Zakaj je bilo pomembno, da je čist? Če bi prišel v okrvavljenih oblačilih, ne bi dajal vtisa, da je z našim atijem lepo delal. :) ) Najprej se je predstavil, se z vsako od nas rokoval in nam tako dal vedeti, da nas spoštuje in bolnika ceni. Povedal nam je, da je "Gospod dob

Fuuul poln teden. Komaj sem uspela oddelati vse kar sem imela na urniku: služba, sestanek, kino s prijateljico, ene pevske vaje, druge pevske vaje, in imela ves teden v mislih: v petek eno srečanje z mladimi in v soboto drugo srečanje z mladimi. Ok. V soboto zvečer bo vse veliko bolje in lažje.  Kako sem se motila! Četrtek večer. Vaje z novinci pri folkorni skupini in takoj za tem na pevske vaje h Katicam. Ob cca. 22.45 sem prišla domov in se, že preden sem prišla v sobo, preobula, ustavila v kopalnici, si obraz očistila ličil, šla na WC in imela v glavi samo še: pižama in spat. V torbici mi je zavibriral telefon. Pogledala sem, kdo kliče: mami.  "Mami? Ob 11h zvečer? O, šit! Ziher je nekaj narobe."  Oglasila sem se in že po glasu slišala, da so bile moje slutnje pravilne: "Ravnokar se peljem proti Ljubljani. Atija je zadel infarkt in je trenutno z rešilcem na poti na urgenco." Sesedla sem se in imela v hipu solzne oči. Kakšen šok!  Vedela sem, da mora

Tako. Pa sem nazaj. BIlo je superfajn in se šele danes, drugi dan po vrnitvi, spuščam nazaj na realna tla. Ja, saj že vidim, kaj delajo vaši možgančki ... Zagotovo sem koga spoznala. Ali pa me je masiral kak simpatičen mišičnjak. Ali pa sem imela vodno posteljo. Ali pa sem namesto na slovenski obali pristala na Tenerifih ... Nič od tega. :) Zelo fajn sem se imela predvsem zato, ker sem imela mir: z nikomer mi ni bilo treba komunicirati, z nikomer se mi ni bilo treba ukvarjati, ni bilo nobenih užaljenih frisov in samovoljnih dejanj drugih, niti pretiranega hrupa in obveznosti ... Imela sem svoj mir in tišino. In moč svojih odločitev. Z odločitvami pa je bilo takole: pojma nisem imela, da sem tako neodločna oseba. :) Ker se mi ni bilo treba z nikomer dogovarjati in nikomur prilagajati, sem imela vsakič znova cel monolog v smislu: "Ali naj grem najprej na zajtrk ali na kopanje? Ali bi se šla kopat v notranji bazen, ali raje v zunanjega ali pa celo v morje? Bi raje plavala ali

Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili otroci in so nam starši povedali, da "samo še dvakrat spat, potem gremo pa na morje"? No, tako se počutim te dni. Natančno tako! :) :) :) Po napornem poletju (v resnici se mi ob tem pomisleku ves čas poje Poletja ne bo, poletja ne bo, izginilo bo ...), ki ga nisem imela časa dojeti, sem se odločila, da bom prihajajoči vikend preživela na morju. Privoščila si bom vse tisto, česar si med počitnicami/dopustom/poletjem nisem mogla: poležavala bom do bolova, se sprehajala ob morju, uživala v sončnih vzhodih in zahodih, brala, se nastavljala sončnim žarkom, plavala, se namakala v jacuzziju in si mogoče mogoče privoščila še masažo. In, kar je zame najpomembnejše, imela bom čas, da uživam v samoti in tišini, zapisovanju svojih misli in želja, dam mislim prosto pot ... Res si bom privoščila! Pa ne v denarnem smislu -> bolj v smislu, da bom počela tisto, kar mi bo pasalo, takrat, ko mi bo pasalo in tam, kjer mi bo pasalo. Brez kakršnegakoli

Že dolgo dolgo časa sem samska. Včasih se ob tem počutim tudi osamljena, večinoma pa je samskost čisto fajn reč. Posebej, ko se spomnim na katerega od svojih spodletelih zmenkov ali na kakšnega dopisovalca, ki se ni prav dobro obnesel. Takrat sem v resnici celo hvaležna za samskost. Ker pomeni, da sem bila v določenem trenutku svojega življenja toliko prisebna, da sem tistemu fantu rekla: "Ne," čeprav sem si zelo zelo močno želela biti v vezi. Očitno se moja možganska celica občasno aktivira in naredi pravo stvar. Ful fajn, da se v pravem trenutku :) Ena prvih izkušenj s spletnim zmenkarjenjem se mi je zgodila pred par leti, ko sem v rubriki Iščem - iščeš na enem od forumov zasledila fanta, ki je bil po opisu sodeč čisto ok. Napisala sem mu zasebno sporočilo in najino dopisovanje se je začelo. Saj veste ... koliko sem stara, iz kod sem, kaj rada počnem, kaj si želim v življenju ... Pač obične reči, če želiš koga spoznati. Dajala sem bolj splošne odgovore: da živim na sam

Počasi počasi prihajam k sebi.  Moji podočnjaki bodo počasi prešli z velikosti "podočnjaki do kolen" do "na meji vidnega".  Vzela sem si čas in uredila sračje gnezdo na glavi, se z epilatorjem, voskom in britvico pripravila na razvajanje v bazenu (Eva, komaj že čakaaaam :) :) :) ), vrnila skoraj vse knjige v knjižnico (za diplomo sem jih prebrala preko 150,  + študijska literatura za zadnji izpit) in prejela skoraj vse čestitke ob diplomi. Precej znank me je v tem tednu (pa šele torek je :) ) vprašalo, kako kaj moji zmenki. In vsem odgovorim isto: "Trenutno sem v drugem filmu in še nisem imela časa za to." Očitno mislijo, da sem direktno z zagovora skočila na prvi zmenek in potem v tem tempu nadaljevala do večera :).  No, ni tako :). Tudi kake čudne gužve ni: da bi kar v vrsti stali, se pri meni še ni zgodilo. :) Je pa en fant, ki se trudi okrog mene. Zelo prijazen, ustrežljiv, prijeten ... Spoznala sva se preko prijateljev. Sredi poletja. Že na zač

Tako zelo sem hvaležna, da sem imela med oddajo diplome in zagovorom slaba dva tedna časa. V prvem tednu sem si uspela malo odpočiti, v drugem pa sem imela čas počasi pripraviti zagovor in v tem uživati. Ja, hedonist sem. :) Vedno želim uživati in mi je težko, kadar se mi mudi in ne morem :/. Tema moje diplomske so bila bajeslovna bitja in literarni liki, ki so jim podobni (čarovnice, škrati in palčki, zmaji, vile, velikani ... ). Ko sem pripravila prvi osnutek PPTja za zagovor, sem prosila sodelavki psihologinji, če sta lahko moj poskusni zajček. Tik pred začetkom sem se začela grozno potiti in plitvo dihati, roke so se mi začele tresti ... trema :(. Besedilo sem zdrdrala v 8-ih munutah in se zraven počutila grozno. Bili sta zelo obzirni in sta mi predlagali, naj v predstavitev dodam kaj slikic, naj s sabo prinesem metlo in čarovniški klobuk, kakšnega plišastega zmaja ... Potrudili sta se in doma poiskali nekaj pripomočkov ter mi jih naslednji dan prinesli. Do naslednjega dne s

Wiiii!!!! KONČNO SEM DIPLOMIRALAAAAA! Vpisala sem se leta 1995 in na včerajšnji dan, po 21-ih letih, napisala svojo sklepno zgodbo na Pedagoški. Nor občutek! Že dolga leta si nisem niti upala upat na to, da bom kdaj končala faks in sem študij obesila na klin. Zdaj pa, ko mi je voda začela pošteno tečt v grlo, sem zbrala moč in pogum ter se lotila svojih zadnjih dveh izpitov. Sploh ne bom o tem, da sem zadnjega pisala v petek pred tistim zloglasnim 5. septembrom in rezultat izvedela šele v ponedeljek, 5. septembra ob 9h, ko mi je Zgaga dal izpit na mizo in rekel: Ni 6. 7 je!" Jaz sem pomislila pa samo: "Bogu hvala!" In potem šibala v Stegne po vezan izvod diplome in se točno ob 10h, ko so odprli referat, postavila v vrsto za 150-imi sotrpini. Ob 13.30 končno oddala diplomo in šla domov spat. Najbrž ni treba posebej poudarjat, da sem po enem mesecu in pol (kolikor je trajalo, da sem iz nule začela z diplomo in iz nule začela z učenjem filozofije) končno enkrat zaspal