Coprnica Zofka

A veš tist, k si nekaj zelo želiš narediti? In potem to narediš, pa ostali ful pohvalijo tvoj izdelek? No, to se je meni zgodilo. Pred približno desetimi leti sem naredila svoje prve uhane. Ki jih niti ne nosim več. Sem pa kasneje naredila ene total zmešane, ki izgledajo približno takole: Kmalu sem opazila, da so to uhani, ki privabijo poglede in komentarje: "U, kakšne hude uhane imaš!" ali: "Waw! Tile uhani res dobro izgledajo! Kje si jih pa kupila?" Priznam, da se mi je ob vseh teh pohvalah zdelo prav fajn, da so mi dobro uspeli. Čeprav sem samo poskušala in se igrala z ustvarjanjem in knofki, je bil rezultat izvrsten. Pa se je enkrat zgodilo, da sem enega od njih založila pri prijateljih. In jih potem, logično, žalostno iskala: "Joj, pa glih te sem morala izgubiti! To so edini uhani, ki jih moški opazijo!" Pa me je prijatelj popravil: "Ne bo držalo. Opazimo vse uhane. So pa najbrž ti edini, ki jih komentiramo." U

Glede na to, kako dolgo sem že samska, sem se res malokrat udeležila dejavnosti in vikendov, ki so namenjeni samskim. Ene duhovne vaje za samske, pa romanje v Padovo za samske, potem lani Kaprije in letos Zimski vikend v Šmarjeti, ki pa nista samo za samske, ampak se nas vseeno veliko nabere. Ko sem šla prvič v življenju na duhovne vaje za samske, sem, logično, pričakovala, da bo itak tam eden zame. No ... že po prvem pogledu na soudeležence sem pomislila, da bi najraje šla domov. Itak! Tam ni bilo nobenega s samozavestjo nabildanega 30 + letnika, ki bi mi spodnesel noge. No ... Bogu hvala! Zdaj si takega partnerja niti ne želim več :). Sem pa v tisti minuti takrat spoznala eno pomembno reč: sem prišla sem samo zato, da bom nekoga spoznala, ali tudi zato, da se bom imela lepo? Zmagala je druga varianta in je bilo res prijetno. Zakaj prijetno? Veste tisti občutek, ko si med ljudmi, ki nosijo podoben križ kot vi? Ravno tisti vikend se mi je to prvič zgodilo. Prijeten občutek edi

Oddelek za fizioterapijo. Vseh sort tet in stricev, ki imajo različne stopnje gibalne oviranosti. Tetica, ob kateri sta dve terapevtki in jo spodbujata h korakom ob hodulji s kolesi. Premikajo se bolj po polževo, pa vseeno tetica stiska premze pri spremembi smeri. Leva terapevtka: “Gospa, dobro bi bilo, če bi premze spustili.” In odvrne desna: “Pa, če driftamo, no!” Nisem se mogla upreti krohotanju.  Neki drug dan. Večkrat sem srečala par. Po izgledu sodeč ravno okoli upokojitve. Gospod je na vozičku, gospa pa ga z neskončno ljubeznijo neguje in vozi okrog. Ampak s taaaako ljubeznijo ... Res. Waw! Pa sva sedeli na hodniku, druga ob drugi in čakali na najina dva. Gospo sem ogovorila in ji povedala, kakšen zgled je njena potrpežljiva ljubezen za vse nas, ki ju srečujemo. "Ah, to pa ni nič takega. Saj sem njegova žena. Seveda moram skrbeti zanj. Veste, po možganski kapi je." Nikakor je nisem mogla prepričati, da to ni tako zelo samoumevno in, da res cenim to, k

Zadnjih nekaj dni sem smela preživeti z babico v zdravilišču. Po operaciji zaradi zloma kolka je dobila priložnost za rehabilitacijo v zdravilišču. Ker ima za sabo že dobrih 85 let, jaz pa sem trenutno brez službe, smo rodbinski svet skupaj prišli do ideje, da bom njena spremljevalka in pomoč. Pa sva šli. Cokm pokm skupaj s hoduljo v zdravilišče. Ker je na negovalnem oddelku, nisva skupaj v sobi. Mama (tako ji pravim) je v sobi skupaj z gospo, ki je utrpela kap in ima težave z govorom ter s še dvema gospema, ki sta nepokretni in ju sestre na terapije vozijo z vozičkom. Čisto prijetne gospe. Tu pa se začne zanimiv del. Z vsakim dnem sem bolj in bolj spoznavala delo sester in medicinskih tehnikov. Zjutraj že ob 6.30 začnejo z nego tistih, ki ne morejo sami. To pomeni menjanje plenic in/ali katetra, umivanje, preoblačenje, merjenje pritiska, skrb za zdravila, pomoč pri hranjenju in transport na terapije ter še mnogo drugega, česar nisem uspela opaziti. In vse to naredijo v približno