Coprnica Zofka

Nekaj objav nazaj sem zapisala, kako me živ krst ne spravi na TV. No ... sledi prva novica o zarečenem kruhu. Nekega lepega februarskega dne sem ugotovila, da moram plesat. Na bolj pogosti in cenejši bazi kot so bili salsa tečaji enkrat tedensko po 2 šolski uri za 40 €. To letno kar nanese. Še posebej, če nimaš bajne plače :P. Pa sem takrat o tem potarnala kolegu s seminarja za vodje odraslih folklornih skupin, ki mi je ob tem navrgel, naj pridem v torek ali četrtek ob 19.30 na Kongresni trg 1 na Marolta. Pa sem res šla. In takoj ob vstopu zmotila pevsko vajo približno desetih deklet, ki jih je vodila Adriana Gaberščik. Po tem sem ostala tudi na plesnem delu vaje in kmalu mi je Akademska folklorna skupina France Marolt, s tem pa tudi ljudski plesi in glasba, zlezla pod kožo. Z naslednjo sezono sem postala tudi članica taiste pevske skupine, ki sem jo slišala takrat in se imenuje Pevke Akademske folklorne skupine France Marolt (AFSFM). Samo na približno vsakih 20 let se na AFSFM n

Hvala! V resnici pa ... nimam pojma, kako to, da se vam zdi branje mojih zapiskov tako zelo zanimivo :). Res je, da je večina zapisanega utrinek iz mojega življenja. In res je tudi, da se nam vsem zdijo resnične zgodbe najbolj zanimive ... Priznam, tudi sama rada pogledam kak film po resničnih dogodkih ali preberem kak življenjepis. A se mi zdijo te reči veliko bolj zanimive kot moje življenje. Objavljam že od 17. septembra 2016. To je bil en dan po tem, ko sem diplomirala. Vseeno pa kot začetek mojega blogerstva (hihi, kako se to načrtovano sliši :P) štejem dan, ko sem postala dipl. prof. In niti pod razno si nisem predstavljala, da bo nekega dne 12 tisoč ogledov mojega branja. Od tistega dne do današnjega je minilo 810 dni, kar je dni za 2 leti, 2 meseca in 19 dni + danes ali 26 mesecev in 19 dni + danes. In danes sem se poigrala s številkami. Kdorkoli je prebral mojo diplomsko , mu kmalu postane jasno, da sem globoko v sebi ljubiteljica statistike in tabelc. Smešno. Do tega

Prejšnjo soboto je Robert (ki organizira Počitniške tedne za mlajše odrasle na otoku Kaprij e) pripravil filmski večer. Bil je deževen večer, s veliko lužami po naši prestolnici, a nas to sploh ni motilo :). Smo vseeno prišli uživat v dobro družbo. In klepetat. In na kuhančka. In pogledat dober film :). Preden se spustim v podrobnosti o filmu, naj povem, da sem bila zelo zelo vesela srečanja s punco z julijskega termina in fantom z avgustovskega termina, ki sta ... <3 <3 <3. ... se že v Cerknico pripeljala skupaj. In proti domu odpeljala skupaj. Ker ona (še) nima svojega avta, mladenič pa je nudil prevoz ravno z njenega konca naše deželice. Potem sta se skupaj pripeljala tudi na moje RD praznovanje. Pa sem ji na samem rekla: "A veš, on je res fajn." In ona: "Jaz že vem, kdo je fajn." "Želela sem te samo opozorit nanj, če ga slučajno sama nisi opazila." "Aja ... no, sem opazila :)." "Kul." In potem sta se tudi odpeljal

... in to ni enostavno. Niti ni enostaven proces, niti ga ni lahko dopustiti. Ker nisem vajena, da se kdo zame potrudi, je to še toliko težje. Vedno sem bila sama. Sama pred svetom, sama sem poskrbela zase ... in potem stopi v moje življenje oseba ali več oseb, ki mi dajo vedeti, da me imajo rade, da so rade v moji družbi, da se jim zdim zanimiva, zabavna, simpatična ... In ne vem, kaj storiti s tem. Ker nisem vajena. Jp, precej zabavna reč ...