Počitnice za mlajše odrasle 1/11

Že velikokrat sem dobila povabilo na Počitnice za mlade odrasle na enem od dalmatinskih otokov. In se jih nikoli nisem udeležila. Ali nisem imela dopusta v izbranih terminih (itak, da sem svoj termin dopusta prilagodila glede na sodelavce, ki imajo družine), ali pa se mi reeees ni dalo celega tedna izmed ubogih treh preživeti med ljudmi. V službi sem bila na šoli, kjer sem bila dnevno v stikih z vsemi sodelavci, velikim številom dijakov, pa še kak poslovni partner se je našel vmes. Ne, ni še bil čas zame.

Letos pa je bil. Imam super službo, v kateri so me sodelavci spodbudili k odločitvi za točno te počitnice in se veselili z mano :). In sem šla. Med prijavo še nisem vedela, če bom tam sploh koga poznala. In mi tudi ni bilo mar. Pa se je izkazalo, da poznam dve punci. Kul.

Eno od njiju sem spotoma pobrala na njenem domu. Že v avtu sva ugotovili, da bo to en res lep teden, se veliko nasmejali, molili za lepo vzdušje, se odločili, da bova v prihajajočem tednu dar za druge, spotoma pobrali tretjo članico in se pritovorili do avtobusa.

Počasi smo se nabrali vsi skupaj. Od spoznavanja na postajališču sem si od imen zapomnila samo punco, ki se mi je prva predstavila. Za prvo uro je bilo to dovolj. Vkrcali smo vso prtljago in svoje zadnjice ter se odpeljali novim zmagam naproti. Sprva malce sramežljivo, potem pa čedalje bolj veselo in glasno smo se spoznavali, se pogovarjali in se veselili skupnega tedna.

Napolitanke so super za prebijanje ledu.
Vir fotke: splet.

Prvi postanek. Ker sem prej pozabila, sem šele na bencinski kupila kilo napolitank in jih med nadaljnjo vožnjo delila med soudeležence. Že pred leti sem namreč ugotovila, da nas hrana povezuje in skozi vsa druženja s (prej) neznanci izpopolnila željo po tem, da čimprej prebijemo led. Tako sem s celo vrečko napolitank "oblajala" cel avtobus vse od šoferjev do zadnje klopi in s tem vzpostavila prve stike z vsemi soudeleženci.

V svojih šolskih letih sem v družbi velikokrat ostala na oddaljenem mestu bodisi zaradi socialne nespretnosti, stereotipov ostalih, bodisi zaradi trdnih osebnih načel. In bila ravno tolikokrat razočarana, žalostna, potrta, jezna ... Iz tega sem izšla z odločitvijo, da se bom vedno potrudila za tiste, ki ostanejo odrinjeni. Ker si želim, da bi se vsi vedno počutili sprejete v svoji enkratnosti. Ker smo/ste/so v resnici vsi čudoviti. Če so soudeleženci v skupini zadovoljni, bodo okrog sebe širili veselje in bo celotna druščina iz minute v minuto bolj srečna, takšni ljudje pa smo tudi bolj produktivni.

In imamo sneženo kepo, ki se samo še veča in veča. Tako se je zgodilo tudi s tem tednom :).

Za nadaljevanje klikni tukaj.