Coprnica Zofka

Četrtek je bil čisto ok dan. Jutro sem začela že ob 5.40. Sprehod mimo tistega posebnega drevesa in Antonia, naše kuče, po Poti škole, mimo pogorele ambulante, pa do glavnega trga na klopco. Še nikoli nisem sedela na tej strateški poziciji in priznam, da zdaj končno razumem, zakaj so te tri klopce cele dneve polne. Z njih je čudovit razgled na trg in pristanišče . Na eni teh klopc sem obsedela in ob-molila. Pa nisem bila dolgo sama. Mimo je pri-molil br. Jaro in prisedel. Imela sva prav fajn pogovor, tudi o tisti temi, in mi je dal dober moški nasvet. Br. Jaro je pravi Božji dar. Kasneje sva na plaži spet klepetala. Tudi o tem, kako se počutim, ko je najboljša prijateljica na frišno v zvezi. In sem spet jokala. Očitno se je v zadnjih dneh v meni nabralo mnogo solz, ki pa ne morejo ven, saj ne govorim veliko. Čutim pa, da sem globoko v sebi žalobna. Nisem vesela in brezskrbna kot sem bila do torka. Ustreza mi, če sem lahko sama in lahko v samoti molim in izročam. Tudi trp

Sreda No … še ena vélika štorija mojega dopusta . Ker smo brez avta, nabaviti pa je bilo potrebno sadje, zelenjavo, mlečne in mesne izdelke, smo Tadeja, Aleš, Robert in jaz ob 6h napakirali vse 3 vozičke, kište in lastne riti ter se odpravili na brzibrod. Skupaj z vsemi, ki so šli na izlet do slapov Krke ali na Kornate. Šoping je uspel. Tudi pakiranje v kište je uspelo. Zdaj pa se je začela prava pustolovščina. Od trgovine do pristanišča je približno 15 min hoje. Vmes dvoje stopnice in podhod. Kako bomo prišli do cilja? Dva vozička sta bila normalna in z dobro nosilnostjo. Tretji pa je že po enem kilometru napol izdihnil, saj mu je odpadlo kolesce. Torej sta moška prestavila težo tako, da je bilo možno voziti po treh, Aleš pa je dve polni hladilni torbi nesel v rokah. Celo 1 km je reč delovala. Potem je odpadlo še drugo kolesce. Torej je bilo treba spet predrugačiti razporeditev. Bogu hvala smo bili že pri stopnicah in podhodu. Nositi po štengah dol, pa iti nazaj novo i

Torek Nekateri so se odpravili opazovati sončni vzhod na najvišji vrh  otoka , jaz pa sem tačas raje sama hodila po ustaljenih otoških poteh. Sem pa dobila spominek s poti na Veliko Glavico. Mandelj, ki ga moram baje najprej posušiti. Ga bom nesla na naslednje srečanje s to osebo, da mi ga pomaga odpreti in pojesti. Tisti odlomek iz SP, ki sem ga včeraj omenila? Zjutraj sem prebrala še tistega, ki govori o moškem. Mmm! Pa sem dala oboje prebrati prijatelju. O tem kasneje nisva govorila, me pa vseeno zanima, če ga je kateri delček nagovoril. Moj ljubi je žareč in rdeč, med deset tisoči opazen. Njegova glava je zlato, čisto zlato, njegovi kodri so bujni, črni kot vran (krokar). Njegove oči so kot golobi ob potokih voda: kopljejo se v mleku, počivajo v jamicah (vdolbini). Njegova lica so kot dišavne gredice, na katerih rastejo dišavna zelišča. Njegove ustnice so lilije, ki kapljajo tekočo miro. Njegove roke so zlati obročki, okrašeni z dragulji.

Ponedeljek Danes je bil precej običajen dan. Ker br. Jaro še ni prispel na otok, smo hvalnice molili brez njegovega vodstva. Maševal pa je zvečer, po prihodu. Zbudila sem se že pred 5. uro zjutraj. In šla na sprehod najprej po pristanišču, potem pa naprej po eni od poti, ki jih te dni še nisem prehodila. Navzgor po asfaltu, mimo odcepa za našo plažo in do prelaza, ki vodi k zapuščeni gostilni Antonio. In kakšen lep razgled me je tam čakal! Ob poti je veliko dreves in grmovnic, eno od njih pa mi je še posebej padlo v oči. Ravnokar je nanj posvetilo jutranje sonce in ožarilo pahljačaste bičkaste cvetove v roza barvi! Kako lepo je bilo!Celo drevo kaprovca je kar žarelo! Waw, kakšno lepo presenečenje mi je pripravil dobri Oče! Bogu hvala! Si predstavljate, da vas ob sončnem vzhodu pričaka celo drevo takih cvetov? vir fotke Pot se je potem strmo spustila in peljala do obale, jaz pa sem krenila proti naši plaži, po bregu navzgor ter sprehod zaključila pri kuči. Ker

Nedelja. A veš tist, k se zjutraj pogledaš v špegu in se sam sebe ustrašiš? Točno to se mi je zgodilo. Še dobro, da se ni špegu zdrobil, ker je bil med dvema tako skuštranima 😋. Ta fotka je za v špajz. Da naujo otroci nutele kradli :). Itak je sledil samo še tuš in pranje glave. Takšna res ne morem okrog hodit 😋. Mislim, da sem te dni prvič v življenju resneje rabutala fige. Saj ne, da sem se tega sama spomnila. Pač … zgledi vlečejo … Pa sem zlezla na škarpo in trgala in jedla, pa mi mladenič ob meni pomigne z glavo in jaz: "Kaj? A se mi pod kiklo vidi?" "Ne. Ljudje gredo." No … toliko o moji dojemljivosti. Bleh. Tudi, če bi me lastnik zalotil, najbrž ne bi dojela 😬. Saj ne, da sem že zjutraj s taisto obleko imela nerodno štorijo. Saj veste, gospe, da se kakšni drugi kdaj naredi, da si krilo priškrne za spodnjice? Tudi jaz sem kaj takega že kdaj videla. Izkusila pa še prav nikoli. No … do danes. Ko sem, kot se za nedeljo spodobi, oblekla

Nedelja. Spet sem se kmalu zbudila. Tokrat se mi je na sprehodu pridružila Maja. Je bilo prav prijetno klepetati z nekom, ki opazuje svet 😏 . Danes je zadnji dan skupine 1. termina . Odšli bodo ob 17.10, ob 21.20 pa bo prispela nova. Priznam, da bom to skupino pogrešala. Se pa vseeno veselim nekaj uric tišine in miru. In prostega wcja 😁  . Predvsem bom pogrešala 4-letnega stiskalico. Vsakič, ko me pogleda s tistimi svojimi očkami, ki so obdane z blond laski, se mi srce kar stopi. In potem se še nasmehne … 💓💖💕 Dopoldne smo imeli sveto mašo v otoški cerkvici, v kateri je bila vsak dan tudi možnost adoracije. Bilo je tako lepo in milostno … Glasba je bila predvsem čudovita. Z Matjažem sva imela predhodno že vaje, da me je naučil igrati "ne tako na power", potem pa so njegove solaže prišle tako lepo do izraza … Prav vidi se, da je njegov glasbeni izraz inštrument. In, da moj ni. Moj je petje in ples. In igram bolj zato, da ni tišine 😋. Po kosilu pa sem nek

Sobota. Jutro se je začelo z mašo. Zadnjo jutranjo v tem tednu. Zadnjo v objemu kamnov in figovca, nebeškega svoda in komarjev. Danes je bil dan za čoln. To je pomenilo, da sem Robertu še pred včerajšnjim spanjem pomagala pri prepisovanju prijavljenih v e-obliko. In malce suflirala pri razporejanju v skupine. Kdo se rad druži in rad vidi … Upam, da smo vsi trije s Svetim Duhom vred dobro razporedili. No … moja malenkost je šla v tisti čoln, kjer je bil še plac. Pa je bila super skupina. Še z eno punco sva uživali v družbi 3 moških. Baš teško 😋. Zaradi včerajšnjega neurja je bilo morje razburkano. Zjutraj je bilo morje še nekako, prti večeru je pa vedno še malce huje. Tudi tokrat je bilo. Valovi so bili res visoki in sem noro uživala v njih. Saj veš … tisti nevihtni otrok, ki je v meni … noro je užival 😀. Dekle ob meni pa je cvililo ob vsakem valu. Priznala je, da jo je bilo malo strah. Mene pa prav nič. Sem popolnoma zaupala Jezusu in Robertovim sposobnim rokam. Čol

Petek. Ponovno pišem tik pred spanjem. Današnji dan je bil spet divji. Zbudila sem se že pred 5. uro. Potem pa molila in molitev zapisala. Na stopnicah je bilo prav prijetno hladno in čeprav sem bila v pižami, mi je bilo čisto ok. Ravno sem se nameravala preobleči, pa sem dobila družbo. S to osebo sem šla na predčasni zajtrk. Müsli z mlekom in dobra družba, klepet in gradnja prijateljstva … Hvaležna. K maši, molitvi hvalnic, uradnemu zajtrku, potem pa plavanje do otočka in nazaj. 6 nas je šlo in smo se na otočku ustavili samo toliko, da smo stopili na kamen pod vodo. In takoj nazaj. Po eni uri plavanja sem imela kožo na prstih tako nagrbančeno, da sem jo čutila celo na prstih na nogah :P. Smešen občutek. Kot da bi sama sebe žgečkala. :D Tuš, pranje glave (jupiiii! mehki lasje!) tarok, kosilo. Za kosilo smo imeli kupljene girice ter tiste ribe, ki sta jih Matjaž in Ivo nalovila skozi teden. In tisti, ki nameravamo biti tu več terminov, smo dobili tanobel ribo.

Četrtek. No … ko tole pišem, je v biti že petek. Že 1:25 ure. To v biti pomeni, da gre zdajšnja ekipa pojutrišnjem domov. Tudi danes sem se kmalu zbudila. Ob 6h auf, potem sem šla pa plavat. Kakšna milina! Mirno morje, vsa voda iste temperature, še podvodna očala sem nadela, da sem lahko opazovala ribce. V zalivu sem bila skoraj sama in sem res uživala. Poleg tega je pa totalno fajn, ko se lahko na plaži normalno preoblečeš, brez da bi se bilo treba bati nepovabljenih pogledov. Sicer sem imela v zalivu družbo kajakaša, a je bil preveč oddaljen, da bi kaj pomembnega ugledal J . Tole jutranje kopanje je bilo TOP! To obožujem že od nekdaj. Priporočam! Naša plaža. Senca, skalnati ležalniki, vonj po morju in borovcih ... Nazaj sem bila ravno pravi čas za molitev hvalnic. Potem pa zajtrk, plaža, kosilo, po kosilu pa me je prijazna prijateljica povabila, da si grem v njeno posteljo malce odpočit. Kako je pasalo prinesti noter 1,5 urice spanja! Pa spet plaža za enkrat v vod

Sreda. Ponavadi pišem ponoči, tik pred spanjem, tokrat pa že popoldne. Imam ravno navdih in čas. Sreda je na Kaprijah dan za izlet in nabavo. Tokrat so bile za izlet izbire Šibenik, slapovi Krke in Kornati. Jaz pa sem bila skupaj s še štirimi fanti vabljena v nabavo. Vstali smo ob 5h (živela nespečnost!), pozajtrkovali in se z brzibrodom odpeljali v Šibenik. Hladilne torbe in prazne kište smo preložili na pomol, jaz sem ostala z njimi, dva sta šla po avto, dva pa že kar v trgovski center. Avto je prišel po mene in opremo, pa smo šli. Vsak je dobil svoj del seznama in akcija po štacuni. Vozički so se hitro polnili, zato smo šli z dvema že do blagajne in naložiti v avto. Clio je bil hitro poln, zato smo se odločili za malico in strateški posvet. V edinem baru, ki tam obstaja, smo sedli in naročili: "Travarica. Travarica. Travarica. Travarica. Cappuccino."  Ob 9.06 ni bil za Travarico noben problem. Za Capuccino pa je kelnar (si predstavljate visokega, vitke

Torek. Zjutraj smo se sprehodili do najvišjega vrha otoka, Velike Glavice. 129 m. n. v. ni nek hud vzpon. Je pa prijeten sprehod za dobrojutro. Na žalost nas ni šlo prav veliko: Robert, 3 punce in 3 fantje. Bilo pa je prav prijetno hoditi v jutranjem hladu in klepetati in se mi zdi škoda, da nas ni šlo več. Sončev prvi pozdrav. Jutranja maša, hvalnice, zajtrk. Že včeraj sem pri dveh obrokih sedela v dobri družbi. Danes pa čisto vse. Ali sem jaz sedla k njej ali pa je dobra družba prišla do mene. Lepo je bilo. Končno sem se šla kopaaaaat! Že dopoldne nas je ena gruča plavala do otočka. Že tam in potem še nazaj grede smo se šli igrico Ali-ali. Pri njej nekomu postaviš vprašanje z izbiro. Potem odgovori, in nekaj drugega vpraša drugega. Npr. Imaš raje polko ali valček? Dunajca ali telečjo pečenko? Raje make-up ali visoke pete? Enega od fantov sem vprašala, ali bi imel po enem letu raje daljšo zaroko ali hitrejšo poroko. Pa sem mu očitno povzročila čisto preveč

Ponedeljek. Za danes sem se odločila, da ne bom šla nič v vodo. Imam "tiste" dneve, poleg tega bom pa še 14 dni tu. In mi ne bo prav nič hudega. Sem pa že doma sklenila, da bom te počitnice preživela po navdihu. Lansko leto sem se udeležila vsega, kar je nudil program. Ker pa ni nič obvezno razen sodelovanja pri delovnih skupinah, sem se letos odločila drugače. Kar se mi zdi precej zanimivo. Da sem sploh pomislila na to. Ker sem vedno po reglcih in pravilih, zna biti to cela pustolovščina. Preživeti počitnice po lastnem navdihu. Hm … bomo še videli, kako mi bo šlo. Danes je naša skupina na vrsti za kuhanje. Ker sem bila cel dan doma, mi ni bilo treba nič pazit, da bom zamudila s plaže. Kk fajn! Že dopoldne pa smo šli 4je v down town. To ni neko hudo mesto. Bolj vaško jedro s 3 gostilnami, mini marketom in mini pošto. Imajo pa sladoled. Prijatelj mi je predlagal King chocolate obsession, ki ima 3 plasti čokolade. Neka posebna izdaja. Njami! To je cel obrok! Priporoč

Nedelja. Ker sem na otok prispela z brzibrodom namesto s trajektom, sem bila že ob 20h pri župni kući. Zakon! Lahko sem v miru pritrogala prtljago, si postavila bratrančev 2¨ šotor, ga z Matjaževo pomočjo zakoličila in vseeno prišla pravi čas po kufer na trajekt. Pol manj sem zmatrana in imam še energijo za ne-zaspat. Carsko! Za današnje jutro sem se zmenila, da me na zbirno mesto pripeljeta prijatelja. Fant in punca. In ker jaz ne bi bila jaz, sem ju prosila še, če lahko pomagata pri nalaganju na bus. Namreč: Počitnice za mlajše odrasle na Kaprijah bodo letos 4 zaporedne tedne. Ker bo samo prvi teden na voljo avto, ostale tri tedne pa ne, smo vse, kar je trajnejših živil, pripeljali že iz Lj. Testenine, riž, začimbe, konzervirano hrano, marmelade, margarine … In tega se za 4 tedne kar nabere. V biti toliko, da je bil spodnji prtljažnik busa poln že brez naše osebne prtljage. Na tem mestu je čist ok napisati, da je marmelade podarila naša mami. Doma imamo nekaj sadja

No, pa sem spet nazaj v civilizaciji. Po eni strani bi se takoj prežarčila nazaj, po drugi pa z veseljem ostajam v Sloveniji in meljem vse dogodivščine, pogovore, poglede in nasmehe. Pogrešam? Ja. Okolico? Niti ne. Kaprije je samo otok sredi Jadrana. Kot otok ni prav nič posebnega. Brez avtomobilov, en sam hrib ga je, poraščen z grmičevjem, 3 gostilne, mini market, ježki in tišina. Nič posebnega. Tudi župna kuča, v kateri stanujemo. Noben presežek. Okrušena fasada, tri večje sobe v 1. nadstropju, tri manjše v zgornjem, v pritličju pa kuhinja in kopalnica. Ob hiši sta pokrita jedilnica in dnevni prostor ter kapela ob zidu iz kamnov. In to je to. Nič posebnega. Vse, dokler ne dodamo družbe. Ki je pa na Kaprijah res izredna. Za vsako neumnost se najde kdo. Za plavanje v planktonu, večerjo v down town, rabutanje fig. Za smeh, petje ob kitari, namizne igre, hojo po gurtni (slackline), zibanje v viseči mreži. Za objem, zaupen pogovor, zajtrk ob 6h, jutranji sprehod ob obali. In za vse