Coprnica Zofka

No ... po tistem sem resnično sedla. Ker me noge pač niso več držale. In se potem sprehodila po baziliki, molila pri razstavljenih relikvijah različnih svetnikov, molila in uživala v tistem miru. Ki pa se je nadaljeval tudi po poti do cerkve, v kateri je deloval sv. Leopold Mandič. To je bil hrvaški menih, ki je večino časa deloval v Padovi, nekaj tudi v Kopru, najbolj znan pa je bil kot spovednik. Ki je veliko pokore za grehe spovedancev opravil sam. Namesto, da bi jo naložil njim. Tam sem obsedela. Zraven cerkve je prostor, v katerem je relikvija njegove roke ob voščeni podobi svetnika. In klopce. Obsedela sem. V tistem blaženem miru. In skušala moliti, a mi ni šlo nevemkako dobro. Ker je, kot mi je enkrat rekel eden od duhovnikov, Duh molil v meni. Pa sem potem samo bila tam in se zahvaljevala za vse te milosti. In uživala v Božji bližini. Preden sva se s prijateljico odpravili na sladoled, sva se ustavili še v Leopoldovi cerkvi. Ravno je bila daritev svete maše, zato

Po sveti maši smo šli na kosilo. Vsak po svoje, nekateri v skupinah, drugi sami. Nas se je zbralo 10 in smo skupaj uživali pod arkadami ob glavnem trgu. Park sredi glavnega trga. No ... ostalih 9 je uživalo v klepetu in smehu. Jaz pa sem bila odsotna. Najbrž nekako tako, kot da bi bila pod vplivom drog. Le, da moja droga ni bila sintetična, ampak je bila Božja. Nikakor nisem mogla biti tisto, kar sem ponavadi: zgovorna, živahna, glasna, polna humorja. Ni šlo. No ... mogoče so bili nekateri hvaležni, da je bilo tako 😀. V sebi sem še ves čas čutila mir in Božjo bližino in tišino in varnost in ... Bilo je res prijetno in lepo. Po kosilu pa se nas je nekaj odpravilo na ogled bazilike sv. Antona Padovanskega. Ker se doma nisem imela možnosti pripravljati tudi po videih z Youtubea, sem določene podatke o baziliki izvedela od soromarjev. Npr. tudi to, da se lahko marmornega sarkofaga (ne vem, če se temu tako reče, ampak pribl. tako izgleda), dotakneš in ob njem moliš. Ka

Se spomnite, da sem v v elikonočnem času pisala o tem, da sem bila v Padovi? In takrat obljubila, da kasneje napišem kaj več? No, danes je ta dan. V Padovo sem romala 25. maja. Robert Rozman (tisti, ki pripravlja Kaprije) je pripravil tudi to romanje. Bilo nas je za 2 polna avtobusa romarjev. In prav vsak je šel v kraje sv. Antona Padovanskega in sv. Leopolda Mandiča s svojimi željami in zahvalami. Tudi jaz sem imela svoje. Namen mojega romanja so bili dve priprošnji, druženje in lepo preživet dan. Začeli smo že zjutraj, pozdravili prijatelje in sedli na enega od avtobusov. Pesmi za mašo smo izbrali že v prejšnjih dneh, pevske vaje pa imeli kar na busu na poti in po prihodu v Padovo takoj šli v kapelo, v kateri smo imeli daritev svete maše. Nas 100+ romarjev je idealno napolnilo sedeže in prostor. In kako lepo petje je bilo! Prav nebeško 💖. Hvala vam, dragi prijatelji :). Naša kapela. Vsak od nas je bil že pred začetkom svete maše povabljen, da na listič zapiše prošnje

Dneva, ko sem ga odprla in začela, se spomnim kot bi bilo včeraj. Bilo je en dan po zagovoru diplome, bila sem še čist nahajpana od adrenalina, v meni je vrelo od idej in izkušenj in navdiha, ki sem jih želela deliti ... In končno sem lahko v miru opravila vse, za kar mi je prejšnje tri mesece zmanjkalo časa. Na FBju sem na dan svojega zagovora objavila: Dragi FB prijatelji, v zadnjem času - imam noge kot srna -> ne tako suhe, ampak kosmate - se v moji podpazdušni džungli zbirajo subkulture davno izumrtih bakterij - je moj lak na nohtih iz dneva v dan bolj obkrušen - kljub ravno minulemu poletju nisem prijetno zagorela  -> in resno razmišljam o karieri v oglaševanju mleka in mlečnih izdelkov (iz večih razlogov :) ) - ne objavljam anekdot z zmenkov - sem nehala aktivno plesat - ne hodim ven in sem včasih tečna in zoprna -> še bolj kot ponavadi - sem na svojem profilu objavljala čudna vprašanja v zvezi s čarovnicami, škrati in povodnimi možmi - sem nekaterim težil

Včeraj sem bila na pikniku, na katerem sta bila tudi moja prijatelja z otroki. Srednji otrok je 5-letnik, s katerim sva precej navezana in je kar nekaj časa preživel z mano. Malo sva se pogovarjala, malo igrala, po koncu svete maše pa sva jedla sladko sočno grozdje. Jaz sem se v tistem trenutku ukvarjala z njim in grozdjem in nisem kaj preveč zbrano poslušala pozdrava direktorice Zavoda Živ!m, ki je preko mikrofona povedala, na kakšen način ZŽ pomaga mamicam v stiski. In ta fantič meni: "Kaj je to stiska?" Uf. Sem morala kar premisliti. "Mmm ... Siska je, ko ti je težko ali pa te kaj boli." Uf. Pa sem. Mislila sem, da sva s tem opravila s težkimi vprašanji. Malo morgen! Še vedno nisem zbrano poslušala. Pa me je fantič vseeno na novo vprašal: "Kaj je to noseča in v stiski? " Oujea! Očitno sva prišla na novo raven! Kaj naj odgovorim? Da nosečke v stiski mnogokrat razmišljajo o umetni prekinitvi nosečnosti? A to ni odgovor, ki bi bil za takega o

... so sicer čist fajn dnevi. Ampak ni več možnosti jutranjega plavanja; ni okrog mene cel kup ljudi, od katerih bo eden zagotovo za tisto akcijo, ki sem si jo zamislila; ni žarečih oči, ki komaj čakajo, da bodo ujele moj pogled; ni tistih oči, katere bi jaz rada ugledala ... Je pa vseeno čist fajn. 11 stopinj. Šumenje bližnjega potoka, zvonjenje v daljavi, hladna rosa na prstkih ... Kako drugače kot včeraj, ko sem se ob tem času vkrcavala na brzibrod ... Če bi bila tam, bi pogrešala tole, zdaj ko sem tu, pogrešam kaprijske prijatelje ... Možnost iti v gobe. (ki so v tem primeru same šle po gobe) 145 neprebranih mejlov. Ampak pogrešam. Na trenutke tako zelo, da boli. Komaj čakam, da se spet vidimo, srečamo, objamemo. Poklepetamo, obudimo kaprijska prijateljstva in spomine na rabutanje fig, zgodnji zajtrk, vožnje s kajakom in supom, večerne družabne igre ... In na tiste drobne ljubeznive geste, ki sem jih bila deležna. Bogu hvala, da imamo možnost bivati v t

Sreda Zbudila sem se ob 3.30 in skušala zaspati nazaj. Ker ni šlo, sem dojela, kaj hoče Jezus od mene: "Vstani, vzami svojo posteljo in pojdi." Tako špasno se mi zdi. Nisem oseba, ki bi karkoli delala brez velikih načrtov. V resnici sem ena sama tabelca in plan. Tokrat pa sem se ravnala po Božjem vzgibu. In začela okrog 4h zlagati svoja oblačila v kovček, okrog 5h zložila šotor ter bila ob 5.20 že pri sveti maši. Čeprav sem v prejšnjih dneh nekako sprejela, da ne bom pri slovesnostih Marijinega vnebovzetja v domači fari, sem se ob pakiranju začela veseliti, da bom končno spet srečala romarske prijatelje. V trenutku, ko tole pišem, sem pot z brzibrodom že opravila, tudi s tistimi sokaprijci , ki gredo na slapove Krke, sem še imela čas poklepetati in uživati v kakavu ter sedim na busu za Ljubljano. In čutim mir ter gotovost, da sem se povsem prav odločila. Bogu hvala za tale mir! Končno je prišel. 💓 Sedim na busu in hrepenim po domu. In hrepenim

Torek Temperature so prišle do 38 stopinj. Ko sem hrepenela po klimatizirani sobi z ležalnikom, mi je Robert predlagal kot na podstrehi. In sem ga dodobra izkoristila. Kako lepo se je bilo po kosilu malo ohladiti! Hvala, Robert in stanovalci podstrešnih sobic! In še nekaj sem te dni dobila: herpes. Sem ga komaj čakala 😛. Glede na tempo, ki sem ga imela prejšnjih 14 dni, se mi še čudno zdi, da je prišel tako pozno. In Bogu hvala za kremco. Tako ga bom lahko v kali zatrla 💋. Zaradi tempa prejšnjih dni pa tudi moja hrbtenica počasi kaže zobe. Nenehno šibanje sem in tja, ne dovolj počitka in modrc (grrrr!) so mi dali po grbi, da me nekaj mišic pošteno zateguje. Saj bo. Nekaj dni v zasebnosti doma bo vse poštimalo 😇. Razgled po bregu navzdol. Večerni hlad <3. Danes je bil na jedilniku sataraš. To je jed iz paprike, paradajza in jajc. Prejšnja dva tedna sem se še nekako potrudila, za današnji dan pa sem se odločila, da grem na večerjo v down town, saj mi papr

Ponedeljek Pa me je končno ujela premalospanja utrujenost. Danes se počutim povsem izmučena in pišem tele zapiske že ob 22.50. Prejšnje dni sem jih med polnočjo in 2h zjutraj 😛. Kako zelo sem hvaležna Bogu, da mi je na Kaprije pripeljal nove prijatelje! Ki so tako zanimivi in zabavni, da sem skozi dan zelo redko pomislila na bolečino. Hvaležna sem tudi za Majo, s katero sva se že v 1. terminu veliko pogovarjali. Pa je prišla tudi tokrat in se mi tako dobro zdi, da se ji lahko zaupam. Manjka mi prijateljica, s katero bi lahko predebatirala vse to doživljanje. In je Maja pravi Božji dar. Hvala! Vreme se je zadnje dni tako otoplilo, da samo še gagam. Meni, kmečki bunki s hribov, ki je vajena 15-20 °C , je 35 °C  občutno prevroče. Švicam na 100 metrov. In potem me boli glava in potem ne pomaga nič drugega kot pol piva. Potem sem pa zaspana … No … začaran krog 😏. Tudi v mojem šotoru, ki je super reč za ponoči (imam svoj mir, svoj red, svojo omaro, tudi moja lučka

Nedelja je spet dan za odhod skupine. In dan za slovo, za zadnji hitri krog. Tisti osebi sem želela reči samo eno besedo in sem jo ves čas nosila v srcu. Tako nimam pojma, kaj mi je zaželela ob odhodu. Niti ene same besede si nisem zapomnila. Sem se pa opravičila. In dobila topel objem. Tudi to skupino smo pospremili v pristanišče. A tokrat nisem ostala ravnodušna. Žal mi je bilo, da odhajajo in če bi tisti trenutek mogla, bi se s punkli vred prežarčila na krov trajekta. In odšla z njimi. 😔 Tako pa sem ostajala in jokala. Res mi je bilo težko, pa sploh natančno ne vem, zakaj. In v nekem trenutku nisem več zmogla stati tam ter mahati v slovo. Obrnila sem se in šla proti kuči. Srce se mi je trgalo "na dvouje, na trouje", moje oči pa so jokale. Ko bi vedela, da bo tako težko, bi šla z njimi! Res si niti v sanjah nisem zamišljala, da mi bo tako težko. Je pa to še ena reč, ki je o sebi nisem vedela: poslavljanja ne prenašam dobro. 🙈 Dobri Bog, prosim

Sobota It˙s official! Ostajam še nekaj dni! Prijateljica mi je ponudila, da zame poravna 3. termin Počitnic za mlajše odrasle . In sem gruntala in razmišljala, kaj naj naredim … V sredo in četrtek bo namreč v naši župniji praznovanje Marijinega vnebovzetja, v soboto pojem na dveh porokah … Kaj naj storim? Dolgo sem razmišljala in molila in prosila za usmeritev. Pa še vedno nisem vedela, kaj naj naredim. Naj grem ali naj ostanem? Pa sem se odločila, da ostanem nekaj dodatnih dni, da pa grem najkasneje v petek domov in bom lahko normalno odpela poroki. Danes je bil dan za čoln in dan za večerno adoracijo v cerkvi. In dan, ko se je odnos s tisto osebo malce omehčal. Bogu hvala za vse troje! Mislim, da je bil že zadnji čas, da pokopljem svojo ranjenost in se odprem za druge. Tako bom lahko v polnosti živela skupnost. Kar sem si itak želela za vse dni tehle počitnic 😌. Moj izlet s čolnom je izgledal tako, da sem radovoljno bila zadnja na vrsti, torej sem skupaj z

Petek Spet sem užila nekaj novega. Že cel teden sem si želela brezskrbno ležati na supu. V smislu, da me ne morejo valovi nikamor odpeljati po svoje. In smo naumili, da bi mogoče lahko sup navezali na kajak, nekdo bi peljal kajak, nekdo drug bi pa brezskrbno užival na supu. Pa je šel mladenič v akcijo in peljal eno od deklet. No … vrnila sta se po približno eni uri, torej je že moralo biti fajn. A je obljubil, da bo kasneje peljal tudi mene. 😋 Ko sem po kosilu za ta podvig povedala prijateljema, ki sta par, se še nisem uspela sleči do kopalk, ko je fant že plaval proti kajaku. No … moja vožnja se je s tem malo zamaknila. Potem je pa tisti mladenič peljal še mene. Že na začetku vožnje sem mu omenila, da ni treba, da me zdaj vozi cele cajte. Naj me pelje do tja, kamor sam želi, pa je odvrnil: "Če bi te peljal tja, kamor si želim, se najbrž ne bi strinjala." Uuuuf! Na tole pa nisem znala odgovoriti! Vožnja je bila super! Ustavila sva se nekje blizu otočka

Četrtek je bil čisto ok dan. Jutro sem začela že ob 5.40. Sprehod mimo tistega posebnega drevesa in Antonia, naše kuče, po Poti škole, mimo pogorele ambulante, pa do glavnega trga na klopco. Še nikoli nisem sedela na tej strateški poziciji in priznam, da zdaj končno razumem, zakaj so te tri klopce cele dneve polne. Z njih je čudovit razgled na trg in pristanišče . Na eni teh klopc sem obsedela in ob-molila. Pa nisem bila dolgo sama. Mimo je pri-molil br. Jaro in prisedel. Imela sva prav fajn pogovor, tudi o tisti temi, in mi je dal dober moški nasvet. Br. Jaro je pravi Božji dar. Kasneje sva na plaži spet klepetala. Tudi o tem, kako se počutim, ko je najboljša prijateljica na frišno v zvezi. In sem spet jokala. Očitno se je v zadnjih dneh v meni nabralo mnogo solz, ki pa ne morejo ven, saj ne govorim veliko. Čutim pa, da sem globoko v sebi žalobna. Nisem vesela in brezskrbna kot sem bila do torka. Ustreza mi, če sem lahko sama in lahko v samoti molim in izročam. Tudi trp

Sreda No … še ena vélika štorija mojega dopusta . Ker smo brez avta, nabaviti pa je bilo potrebno sadje, zelenjavo, mlečne in mesne izdelke, smo Tadeja, Aleš, Robert in jaz ob 6h napakirali vse 3 vozičke, kište in lastne riti ter se odpravili na brzibrod. Skupaj z vsemi, ki so šli na izlet do slapov Krke ali na Kornate. Šoping je uspel. Tudi pakiranje v kište je uspelo. Zdaj pa se je začela prava pustolovščina. Od trgovine do pristanišča je približno 15 min hoje. Vmes dvoje stopnice in podhod. Kako bomo prišli do cilja? Dva vozička sta bila normalna in z dobro nosilnostjo. Tretji pa je že po enem kilometru napol izdihnil, saj mu je odpadlo kolesce. Torej sta moška prestavila težo tako, da je bilo možno voziti po treh, Aleš pa je dve polni hladilni torbi nesel v rokah. Celo 1 km je reč delovala. Potem je odpadlo še drugo kolesce. Torej je bilo treba spet predrugačiti razporeditev. Bogu hvala smo bili že pri stopnicah in podhodu. Nositi po štengah dol, pa iti nazaj novo i

Torek Nekateri so se odpravili opazovati sončni vzhod na najvišji vrh  otoka , jaz pa sem tačas raje sama hodila po ustaljenih otoških poteh. Sem pa dobila spominek s poti na Veliko Glavico. Mandelj, ki ga moram baje najprej posušiti. Ga bom nesla na naslednje srečanje s to osebo, da mi ga pomaga odpreti in pojesti. Tisti odlomek iz SP, ki sem ga včeraj omenila? Zjutraj sem prebrala še tistega, ki govori o moškem. Mmm! Pa sem dala oboje prebrati prijatelju. O tem kasneje nisva govorila, me pa vseeno zanima, če ga je kateri delček nagovoril. Moj ljubi je žareč in rdeč, med deset tisoči opazen. Njegova glava je zlato, čisto zlato, njegovi kodri so bujni, črni kot vran (krokar). Njegove oči so kot golobi ob potokih voda: kopljejo se v mleku, počivajo v jamicah (vdolbini). Njegova lica so kot dišavne gredice, na katerih rastejo dišavna zelišča. Njegove ustnice so lilije, ki kapljajo tekočo miro. Njegove roke so zlati obročki, okrašeni z dragulji.

Ponedeljek Danes je bil precej običajen dan. Ker br. Jaro še ni prispel na otok, smo hvalnice molili brez njegovega vodstva. Maševal pa je zvečer, po prihodu. Zbudila sem se že pred 5. uro zjutraj. In šla na sprehod najprej po pristanišču, potem pa naprej po eni od poti, ki jih te dni še nisem prehodila. Navzgor po asfaltu, mimo odcepa za našo plažo in do prelaza, ki vodi k zapuščeni gostilni Antonio. In kakšen lep razgled me je tam čakal! Ob poti je veliko dreves in grmovnic, eno od njih pa mi je še posebej padlo v oči. Ravnokar je nanj posvetilo jutranje sonce in ožarilo pahljačaste bičkaste cvetove v roza barvi! Kako lepo je bilo!Celo drevo kaprovca je kar žarelo! Waw, kakšno lepo presenečenje mi je pripravil dobri Oče! Bogu hvala! Si predstavljate, da vas ob sončnem vzhodu pričaka celo drevo takih cvetov? vir fotke Pot se je potem strmo spustila in peljala do obale, jaz pa sem krenila proti naši plaži, po bregu navzgor ter sprehod zaključila pri kuči. Ker

Nedelja. A veš tist, k se zjutraj pogledaš v špegu in se sam sebe ustrašiš? Točno to se mi je zgodilo. Še dobro, da se ni špegu zdrobil, ker je bil med dvema tako skuštranima 😋. Ta fotka je za v špajz. Da naujo otroci nutele kradli :). Itak je sledil samo še tuš in pranje glave. Takšna res ne morem okrog hodit 😋. Mislim, da sem te dni prvič v življenju resneje rabutala fige. Saj ne, da sem se tega sama spomnila. Pač … zgledi vlečejo … Pa sem zlezla na škarpo in trgala in jedla, pa mi mladenič ob meni pomigne z glavo in jaz: "Kaj? A se mi pod kiklo vidi?" "Ne. Ljudje gredo." No … toliko o moji dojemljivosti. Bleh. Tudi, če bi me lastnik zalotil, najbrž ne bi dojela 😬. Saj ne, da sem že zjutraj s taisto obleko imela nerodno štorijo. Saj veste, gospe, da se kakšni drugi kdaj naredi, da si krilo priškrne za spodnjice? Tudi jaz sem kaj takega že kdaj videla. Izkusila pa še prav nikoli. No … do danes. Ko sem, kot se za nedeljo spodobi, oblekla