Počitnice za mlajše odrasle 8/11
Jutro ... sedmi dan.
(nadaljevanje s prejšnje strani)
... je v nekem trenutku tega dneva stala pred mano in me gledala globoko v oči. Precej dolgo. Vse, dokler naju ni nekdo zmotil s svojim prihodom v bližino. In v tistem trenutku sem se zavedla, da je on tista določena slika, ki sem jo omenila v enem prejšnjih zapisov. In, da je nekdo vznemiril moje srce. Točno ta, ki je stal pred mano.
In ja. Že zelo dolgo ni nihče potrkal na tista vratca. In imam pojma, kako se počutim in, kako naj s tem ravnam. Ampak dejstvo je, da je moje srce vznemirjeno. In ... in ... in ...
In ker nisem (več) take sorte oseba, ki bi se ji čisto vsa čustva videla na obrazu. In, ker nisem bila niti prepričana, če je moje srce res vznemirjeno, nisem na tem naredila nič. Čisto nič. Še naprej sem se normalno družila z vsemi, želela biti dar za druge in se imela noro fajn.
Sobota je bila dan za čoln. To je pomenilo, da smo bili razdeljeni v pet skupin, vsaka skupna pa je imela eno uro in pol časa za uživanje na valovih. Skiper je bil kar Robert, voditelj tedna. Našo ekipo je zapeljal okrog otočka, čoln pri "naši plaži" zasidral, da smo se lahko po moli volji naskakali v vodo ter nas varno pripeljal nazaj do pomola. Nič takega, ane? Ja, pa kaj še! Bilo je nooooooroooooo dobro!
Nazaj grede sem sedela na prednjem koncu čolna, lovila veter v lase in uživala v razgledu. In kako uživala! Fanta, ki sta prej sedela na krmi, sta mi odstopila prostor in me povabila, naj še jaz probam. Sedla sem, zajela zrak in (se mi zdi) ga nisem več izpustila iz pljuč. Ni besed, kako močno sem uživala na tistem "sedežu". Držala sem se za ograjico in imela široko odprte oči, opazovala vodo in okolico. Nikoli do sedaj še ni veter s tako hitrostjo žvižgal okrog mojih ušes. 70 km na uro! Nor občutek! Polna rit adrenalina in ničen procent strahu! <3
Moje prejšnje izkušnje z adrenalinom?
Kolo. Že pri 25 km/h me skrbi, kako se bom ustavila, če pridem na pesek, kaj, če pridrvi mimo kak avto ...
Motor. Ne bom vam povedala, da ga niti zalaufati ne znam.
Konj. Sem že sedela na njem, ampak je bila hitrost njegove hoje bolj polževa.
Torej je bil ta čoln zame pravo razodetje. Počutila sem se, kot da letim. Popolnoma brez skrbi, brez truda in brez razmišljanja, moje srce pa je prepevalo od radosti in zanosa.
Ne vem ... moram Roberta vprašati, ampak sem bila ob sestopu najbrž navdušena kot mali kuža. S široko odprtimi očmi in z nasmeškom do ušes. Še ta trenutek, ko to pišem, podoživljam tisti zanos.
Bilo je naravnost nooooroooooo!
Sobotni dan se nadaljuje tukaj ...
Kje sem bila? Tukaj.
(nadaljevanje s prejšnje strani)
... je v nekem trenutku tega dneva stala pred mano in me gledala globoko v oči. Precej dolgo. Vse, dokler naju ni nekdo zmotil s svojim prihodom v bližino. In v tistem trenutku sem se zavedla, da je on tista določena slika, ki sem jo omenila v enem prejšnjih zapisov. In, da je nekdo vznemiril moje srce. Točno ta, ki je stal pred mano.
In ja. Že zelo dolgo ni nihče potrkal na tista vratca. In imam pojma, kako se počutim in, kako naj s tem ravnam. Ampak dejstvo je, da je moje srce vznemirjeno. In ... in ... in ...
In ker nisem (več) take sorte oseba, ki bi se ji čisto vsa čustva videla na obrazu. In, ker nisem bila niti prepričana, če je moje srce res vznemirjeno, nisem na tem naredila nič. Čisto nič. Še naprej sem se normalno družila z vsemi, želela biti dar za druge in se imela noro fajn.
 |
| Naskakali smo se kot majhni otroci. Foto: arhiv organizatorja |
Nazaj grede sem sedela na prednjem koncu čolna, lovila veter v lase in uživala v razgledu. In kako uživala! Fanta, ki sta prej sedela na krmi, sta mi odstopila prostor in me povabila, naj še jaz probam. Sedla sem, zajela zrak in (se mi zdi) ga nisem več izpustila iz pljuč. Ni besed, kako močno sem uživala na tistem "sedežu". Držala sem se za ograjico in imela široko odprte oči, opazovala vodo in okolico. Nikoli do sedaj še ni veter s tako hitrostjo žvižgal okrog mojih ušes. 70 km na uro! Nor občutek! Polna rit adrenalina in ničen procent strahu! <3
 |
| Foto: arhiv organizatorja |
Moje prejšnje izkušnje z adrenalinom?
Kolo. Že pri 25 km/h me skrbi, kako se bom ustavila, če pridem na pesek, kaj, če pridrvi mimo kak avto ...
Motor. Ne bom vam povedala, da ga niti zalaufati ne znam.
Konj. Sem že sedela na njem, ampak je bila hitrost njegove hoje bolj polževa.
Torej je bil ta čoln zame pravo razodetje. Počutila sem se, kot da letim. Popolnoma brez skrbi, brez truda in brez razmišljanja, moje srce pa je prepevalo od radosti in zanosa.
Ne vem ... moram Roberta vprašati, ampak sem bila ob sestopu najbrž navdušena kot mali kuža. S široko odprtimi očmi in z nasmeškom do ušes. Še ta trenutek, ko to pišem, podoživljam tisti zanos.
Bilo je naravnost nooooroooooo!
Sobotni dan se nadaljuje tukaj ...
Kje sem bila? Tukaj.
Komentarji
Objavite komentar