Počitnice za mlajše odrasle 4/11
Jutro. Tretji dan ...
... so nekateri začeli že pred sončnim vzhodom. Povzpeli so se na hrib in z njega opazovali jutranjo zarjo in cel otoček. Precej romantično, ane?
No ... jaz nisem bila med njimi. Sem pa vstala ravno pravi čas za obisk svete maše, ki jo je vodil naš duhovni vodja. On je res car. Pater, ki smo ga v meniški kuti videli samo prvi večer. Vse ostale je bil tako kot mi, v kratki majici in kratkih hlačah ali pa v kopalkah, s plavutkami in povodnimi očali. Pa ga nismo zaradi tega čisto nič manj spoštovali. Celo bolj. Bil nam je zgled pri vsakodnevnem večkratnem plavanju do otočka, včasih pa se je pridružil kateri od plavalnih druščin in nam s pripovedovanjem prigod krajšal čas in manjšal razdaljo. Bil je resen, ko je bil čas za resnost, in šegav vse ostale trenutke. Je človek na mestu, pri sebi ima poštimano tako glede molitvenega življenja kot odnosa do drugih. Celotnemu tednu je dal še dodaten pečat. Torej: kapo dol!
Hvalnice in zajtrk. Odhod na plažo. Pot do plaže gre malo po hribu navzgor, potem pa po hribu navzdol. Že po nekaj korakih spusta pa sem ugledala mirno gladino morja in pomislila: "Ojoj, Jezus! Tako hitro si ti to zrihtal! Uf! Nisem pričakovala tako kmalu. No, torej ... če ti tako hočeš, bom pač šla zdajle." Namreč: bila sem povsem brez kondicije. In naj bi preplavala kilometer? No, pa dajmo!
Krema, 15 minut, pa smo šli v vodo. In res. Gladina je bila kot šajba. Mirna in brez valov. V družbi prijateljice in dveh fantov je pot hitro minila. Na Otočku smo se malce posušili in ogreli ter se kmalu odpravili nazaj. Ob prihodu na plažo sem bila ponosna nase kot koklja na piščeta. Res je, da nisem imela kondicije. Prav tako pa drži, da sem ob lagodni žabici čisto komot preplavala razdaljo. Wiuwiu! Trikrat hura zame!
Dan je potekal kot vsak drug. Kosilo, delo po skupinah, popoldanski počitek, plaža. Klepet, smeh, opazovanje škržatov. Ampak! Med nami je bil tudi tauharski navdušenec s svojo opremo. Ujel je bradavičasto morsko zvezdo in ježka ter nam jih v svojem zložljivem lavorčku prinesel pokazat. Okrog njega smo bili kot mali otroci: "Waw! Lej, kaj to dela!"
"A ježek fejst pikne?"
"Kaj pa ima to za ene tipalke?"
"Lej to, kako se je zvezda obrnila!"
In tako dalje in tako naprej. Imeli smo pravi morski krožek.
Kmalu se nas se nekaj odpravilo namakat, ko pa smo prišli nazaj, smo se zleknili na sončka, da začne sušiti kožo in kopalke. In ponovno zanimiv komentar, tokrat enemu od fantov: "Jooooj, a veš, tebi pa že pleša ratuje!"
In ja. Tega še zagotovo ni vedel. In povsem sem prepričana, da si je želel, da na njegov višji nivo testosterona (ki je baje kriv za redčenje las) opozarjamo v skupini šestih prijetnih mladih žensk. Taktnosti pač nimamo vsi že v genih :P.
Po večerji smo se odpravili do promenade, šli na sladoled in spotoma opazovali domačine, ki so v šahovničastih majicah paradirali okrog barov s TVjem. Kakšno navdušenje! Prav zabavno jih je bilo videti :). In med njimi je bilo tudi veliko plešastih. So what! :P
Nadaljevanje sledi ...
... so nekateri začeli že pred sončnim vzhodom. Povzpeli so se na hrib in z njega opazovali jutranjo zarjo in cel otoček. Precej romantično, ane?
No ... jaz nisem bila med njimi. Sem pa vstala ravno pravi čas za obisk svete maše, ki jo je vodil naš duhovni vodja. On je res car. Pater, ki smo ga v meniški kuti videli samo prvi večer. Vse ostale je bil tako kot mi, v kratki majici in kratkih hlačah ali pa v kopalkah, s plavutkami in povodnimi očali. Pa ga nismo zaradi tega čisto nič manj spoštovali. Celo bolj. Bil nam je zgled pri vsakodnevnem večkratnem plavanju do otočka, včasih pa se je pridružil kateri od plavalnih druščin in nam s pripovedovanjem prigod krajšal čas in manjšal razdaljo. Bil je resen, ko je bil čas za resnost, in šegav vse ostale trenutke. Je človek na mestu, pri sebi ima poštimano tako glede molitvenega življenja kot odnosa do drugih. Celotnemu tednu je dal še dodaten pečat. Torej: kapo dol!
Hvalnice in zajtrk. Odhod na plažo. Pot do plaže gre malo po hribu navzgor, potem pa po hribu navzdol. Že po nekaj korakih spusta pa sem ugledala mirno gladino morja in pomislila: "Ojoj, Jezus! Tako hitro si ti to zrihtal! Uf! Nisem pričakovala tako kmalu. No, torej ... če ti tako hočeš, bom pač šla zdajle." Namreč: bila sem povsem brez kondicije. In naj bi preplavala kilometer? No, pa dajmo!
Krema, 15 minut, pa smo šli v vodo. In res. Gladina je bila kot šajba. Mirna in brez valov. V družbi prijateljice in dveh fantov je pot hitro minila. Na Otočku smo se malce posušili in ogreli ter se kmalu odpravili nazaj. Ob prihodu na plažo sem bila ponosna nase kot koklja na piščeta. Res je, da nisem imela kondicije. Prav tako pa drži, da sem ob lagodni žabici čisto komot preplavala razdaljo. Wiuwiu! Trikrat hura zame!
 |
| Ko pogledaš od daleč, Otoček niti ni tako zelo blizu. Ko si pa enkrat tam, si ponosen nase do lune in nazaj :). Vir fotke: jaz. |
"A ježek fejst pikne?"
"Kaj pa ima to za ene tipalke?"
"Lej to, kako se je zvezda obrnila!"
In tako dalje in tako naprej. Imeli smo pravi morski krožek.
Kmalu se nas se nekaj odpravilo namakat, ko pa smo prišli nazaj, smo se zleknili na sončka, da začne sušiti kožo in kopalke. In ponovno zanimiv komentar, tokrat enemu od fantov: "Jooooj, a veš, tebi pa že pleša ratuje!"
In ja. Tega še zagotovo ni vedel. In povsem sem prepričana, da si je želel, da na njegov višji nivo testosterona (ki je baje kriv za redčenje las) opozarjamo v skupini šestih prijetnih mladih žensk. Taktnosti pač nimamo vsi že v genih :P.
Po večerji smo se odpravili do promenade, šli na sladoled in spotoma opazovali domačine, ki so v šahovničastih majicah paradirali okrog barov s TVjem. Kakšno navdušenje! Prav zabavno jih je bilo videti :). In med njimi je bilo tudi veliko plešastih. So what! :P
Nadaljevanje sledi ...
Komentarji
Objavite komentar