Coprnica Zofka

Konec počitnic. Dan, ko se prvič po dolgem času zbudiš doma. Brez čepkov. Brez jutranje sv. maše s sokaprijci , brez obetov, da boš preplavala kilometer že pred kosilom in brez popoldanske adoracije tik pred odhodom na plažo ... Beda :(. In del kufra izprazniš v koš za umazano perilo, od tega daš nekaj že takoj v pralni stroj. Se pogledaš v ogledalo, kakšno lepo barvo ti je dalo sonce skozi veje borovcev, obudiš spomine na prijetna druženja in domačim ter prijateljem na dolgo in široko razlagaš, kako oh in sploh super je bilo. Ja, kaj! Če je bilo pa res fajn! Moj kufer je (zagotovo zato, ker je bil podpovprečne cene in za malo gnarja, malo muzike) izdihnil. Koleščki se ne vrte več in bo primeren samo še za nošenje. Sem pa ugotovila, kaj bom na naslednjih počitnicah rabila in česa zagotovo ne rabim nositi s sabo. In tako prišparala pri teži kufra. Rabila bom zagotovo vse tisto, kar piše v seznamu . Sem se pa odločila, da si bom posteljnino v prihodnje izposodila tam. Ker v kov

Zadnje jutro, zadnji dan ...  ... je tisti dan, ko se zaveš, da se zadnje jutro zbujaš ob zvoku škržatov. Da ti naslednjo noč ne bo treba spati s čepki, da se boš kmalu za nekaj časa ali za vedno poslovila od novih prijateljev. Da imaš še zadnje šanse za plavanje do Otočka in nazaj, in, da te čakata naporno pakiranje ter dolga pot nazaj domov. Hvalnice. Zajtrk. In sveta maša v otoški cerkvici. Seznam pesmi smo pripravili že prejšnji dan ter ga napisali na list. Ker res ni preveč romantično, če se moraš pri ponotranjenih trenutkih svete maše ob duhovnikovem vdihu zadreti: "Pesem številka dvestošestnajst!" Ne zdi se mi ok niti za tistega, ki oznanja številko niti za tiste, ki morajo tik pred zdajci poiskati pesem, če želijo zraven peti. Tako si rada že vnaprej naštimam pravo stran v pesmarici (ja, res bi lahko rekli, da sem kontrolfrik -> ampak imam rada miren potek sv. maše), da lahko potem mirno začnem peti ob kitaristih ter uživati v slavljenju Boga, zato imam r

Nadaljevanje sobotnega dne ... Nisem si še dobro opomogla od izleta s čolnom, ko sem bila povabljena na pivce v enega obpristaniških barov. Povabila sta me dva od fantov, kmalu pa se nam je pridružila še ena od punc. Razvila se je zanimiva debata o področju mojega dela, o tem, kakšni fantje so mi všeč, pogovarjali pa smo se tudi o čistosti in o tem, da nimam rada dotikov tujih ljudi. No, in pri tej temi smo se ustavili za precej dolgo. Čudno se jim je zdelo, kako to. Rada imam objeme in dotike, a le od ljudi, ki jih imam rada. Ker zelo kmalu začutim, ali je objem podarjen ali pa se me dotikajo zato, ker hočejo nekaj od mene. In slednja reč je že zloraba. Fantoma nikakor ni šlo v plajbo, kako ločim. Nisem znala razložiti.  In ko sva se s tisto punco vračali proti hiši, me je vprašala: "Anja, res me zanima, kako ločiš, kakšne oblike dotik je?" Ni mi bilo treba veliko razmišljati, pa je skozi moje misli švignilo kot strela: "Ob dotiku, ki je zloraba, me postane stra

Jutro ... sedmi dan. (nadaljevanje s prejšnje strani) ... je v nekem trenutku tega dneva stala pred mano in me gledala globoko v oči. Precej dolgo. Vse, dokler naju ni nekdo zmotil s svojim prihodom v bližino. In v tistem trenutku sem se zavedla, da je on tista določena slika, ki sem jo omenila v enem prejšnjih zapisov. In, da je nekdo vznemiril moje srce. Točno ta, ki je stal pred mano. In ja. Že zelo dolgo ni nihče potrkal na tista vratca. In imam pojma, kako se počutim in, kako naj s tem ravnam. Ampak dejstvo je, da je moje srce vznemirjeno. In ... in ... in ... In ker nisem (več) take sorte oseba, ki bi se ji čisto vsa čustva videla na obrazu. In, ker nisem bila niti prepričana, če je moje srce res vznemirjeno, nisem na tem naredila nič. Čisto nič. Še naprej sem se normalno družila z vsemi, želela biti dar za druge in se imela noro fajn. Naskakali smo se kot majhni otroci. Foto: arhiv organizatorja Sobota je bila dan za čoln. To je pomenilo, da smo bili razdeljeni v

Jutro. Šesti dan ...  ... sem že pri zajtrku dobila vprašanje: "Ej, Anja, ti, k tako fajn plešeš ... Kateri od fantov najbolje pleše?" Kakšno nehvaležno vprašanje. Okrog nas celo morje fantov, jaz pa naj po resnici odgovarjam na tako vprašanje? Itak, da imajo vsake oči svojega malarja (tudi moje so počasi začenjale v skupini iskati določeno sliko, pa se tega še sploh nisem zavedala), vsake roke drugače primejo in vodijo ter vsaki plesalki je všeč nekaj drugega. Poleg tega pa: tako ocenjevati ni prav, saj z njim zlahka koga prizadaneš. Npr. fanta, ki ni imel nikoli možnosti plesati in se je šele včeraj spogledoval s prvimi plesnimi koraki. Ali pa plesalca, ki je v resnici zelo dober, ampak midva pač nisva kompatibilna. Ali pa tistega, ki je zaradi mojih čarov zmrznil in ni uspel pokazati svojih čarov (no ... priznam ... tole zadnje sem si gladko izmislila :P ). Prav vsak se je potrudil po najboljših močeh in (upam) prav vsak užival. In sem ji začela naštevati: tale je bi

Jutro. Peti dan ... ... smo bili vznemirjeni že od jutra. Plesni večer bo! Že preden sem se odpravila na Kaprije (ja, tu sem bila :) ) sta me poklicali dve kolegici in me opozorili, da moram nujno vzeti s sabo kakšno lepše oblačilo in primerne čevlje za plesni večer. Dogajanja skozi cel dan se bolj slabo spomnim (priznam, tudi sama sem se veselila gibanja po glasbi), vem pa, da je bilo pri hitrem krogu zanimivo vprašanje: nekaj v zvezi s tem, kakšni ljudje so ti všeč. V resnici sem prišla predvsem na dopust, na morje in širiti svojo socialno mrežo (najbrž bo podatek, da sem zadnjih šest let službovala na dveh srednjih šolah in pela pri dveh ženskih (!) pevskih skupinah, povedal dovolj o sprotnem spoznavanju ljudi moje starosti ...), zato sem bila med iskanjem odgovora pozorna predvsem na to, s kakšnimi prijatelji se najraje družim: z iskrenimi in prijetnimi, ki imajo smisel za humor. In niti pod razno nisem razmišljala o tem, da bi se moj dogovor lahko vrtel okrog tega, kakšnega

Jutro. Četrti dan. Tokrat sem kmalu vstala. Pod tuš, lase oprat, na rani zajtrk in na brzibrod do bližnjega Šibenika. Nekateri so-vstajanci so se odpravili naprej do slapov Krke, drugi so šli v nabavo jestvin za prihodnje dni, midve s prijateljico pa sva se odločili, da bova malo raziskovali uličice in zanimivosti mesta ter kupili spominke za prijatelje. Uhani iz muranskega stekla bodo lep spomin na prave hobotnice. V štirih urah sva se dodobra nahodili, nasmejali, naklepetali ter pravočasno prišli na trajekt, na katerem so naju že čakali fantje nakupovalci. Najin nakupovalni izplen je bil dober. Nekaj parov uhanov in velike lizike za tiste, ki te dni praznujejo. Sva se pa tudi naužili lepot mesta, se sprehodili po ozkih uličicah vse do obzidja, naredili selfija in se ob koncu ustavili v mestnem parku. Po prihodu na trajekt smo izza sosednje mize kmalu slišali petje dalmatinskih skladb. Ker tudi mi nismo od muh, smo nadaljevali s pesmijo Rastejo v strmi gori. In še kakšno iz za

Jutro. Tretji dan ... ... so nekateri začeli že pred sončnim vzhodom. Povzpeli so se na hrib in z njega opazovali jutranjo zarjo in cel otoček . Precej romantično, ane? No ... jaz nisem bila med njimi. Sem pa vstala ravno pravi čas za obisk svete maše, ki jo je vodil naš duhovni vodja. On je res car. Pater, ki smo ga v meniški kuti videli samo prvi večer. Vse ostale je bil tako kot mi, v kratki majici in kratkih hlačah ali pa v kopalkah, s plavutkami in povodnimi očali. Pa ga nismo zaradi tega čisto nič manj spoštovali. Celo bolj. Bil nam je zgled pri vsakodnevnem večkratnem plavanju do otočka, včasih pa se je pridružil kateri od plavalnih druščin in nam s pripovedovanjem prigod krajšal čas in manjšal razdaljo. Bil je resen, ko je bil čas za resnost, in šegav vse ostale trenutke. Je človek na mestu, pri sebi ima poštimano tako glede molitvenega življenja kot odnosa do drugih. Celotnemu tednu je dal še dodaten pečat. Torej: kapo dol! Hvalnice in zajtrk. Odhod na plažo. Pot do plaž

Jutro. Drugi dan ... ... smo začeli s sveto mašo. Pripravili smo kitaro in pesmarice ter vsi zalepljeni prepevali ob daritvi. Bilo je res lepo in preprosto. Molitev hvalnic. In zajtrk. Prijateljica mi je že prej povedala, da je hrana tu noro dobra. Ker imam sama prefinjen okus (v resnici sem samo izbirčna, ampak se tako veliko lepše sliši :P ), ji nisem čisto zaupala. Se je pa skozi dni izkazalo, da je imela še kako prav. Hvala Bogu! Ivo in Robert sta carja. Njami hrana je bila :). Hitri krog: poveš ime in od kod prihajaš. Vsak dan je bil vsaj en tak krog in proti koncu tedna so bila vprašanja vedno bolj globoka. Dobra ideja! Delo po skupinah in skrb za hišo, pa smo se odpravili proti plaži. Krema, 15 minut za vpijanje in končno skok v morje. Ooo, in kakšno morje! Tako čisto, da smo na dnu lahko prepoznali ježke, kumare, pesek, kamenčke ... Direkt za flaširat in domov za v banjo :). Povabili so nas k plavanju do takooklicanega Otoka ljubezni. Kolegica je pred nekaj leti z en

Po večurnem druženju na busu smo si ogledali staro mestno jedro Šibenika in se vkrcali na trajekt za otok. Uživali smo na zgornji palubi, klepetali, se spoznavali, veliko smejali in ob koncu pristali v notranjih prostorih, saj je pihalo kot za stavo. Rozeta znamenite mestne katedrale je naravnost čudovita. Vir fotke: splet Do našega cilja smo prispeli utrujeni, a srečni, da smo končno prispeli in smo končno blizu postelj. Voditelj nam je sporočil osnovne informacije in nam zaželel mirno noč, mi pa smo hvaležni za srečno pot nadaljevali klepet in se odpravili v spalnice. Tukaj pa se je šele dobro začelo. Veste, kako je biti pri 36-ih v isti sobi s še štirimi cimrami iste starosti? Ne? Do tokrat tudi sama nisem.  :P "O, a ti imaš pa spalno srajčko?" "Ja." "Kako pa to?" "Zato, ker zavzame manj prostora." "Joooj, kako pa tole smrdi," je druga komentirala vonj mojega repelenta. Komarji me namreč naravnost obožujejo. "Samo

Že velikokrat sem dobila povabilo na Počitnice za mlade odrasle na enem od dalmatinskih otokov. In se jih nikoli nisem udeležila. Ali nisem imela dopusta v izbranih terminih (itak, da sem svoj termin dopusta prilagodila glede na sodelavce, ki imajo družine), ali pa se mi reeees ni dalo celega tedna izmed ubogih treh preživeti med ljudmi. V službi sem bila na šoli, kjer sem bila dnevno v stikih z vsemi sodelavci, velikim številom dijakov, pa še kak poslovni partner se je našel vmes. Ne, ni še bil čas zame. Letos pa je bil. Imam super službo, v kateri so me sodelavci spodbudili k odločitvi za točno te počitnice in se veselili z mano :). In sem šla. Med prijavo še nisem vedela, če bom tam sploh koga poznala. In mi tudi ni bilo mar. Pa se je izkazalo, da poznam dve punci. Kul. Eno od njiju sem spotoma pobrala na njenem domu. Že v avtu sva ugotovili, da bo to en res lep teden, se veliko nasmejali, molili za lepo vzdušje, se odločili, da bova v prihajajočem tednu dar za druge, spotoma p