Coprnica Zofka

No ... po tistem sem resnično sedla. Ker me noge pač niso več držale. In se potem sprehodila po baziliki, molila pri razstavljenih relikvijah različnih svetnikov, molila in uživala v tistem miru. Ki pa se je nadaljeval tudi po poti do cerkve, v kateri je deloval sv. Leopold Mandič. To je bil hrvaški menih, ki je večino časa deloval v Padovi, nekaj tudi v Kopru, najbolj znan pa je bil kot spovednik. Ki je veliko pokore za grehe spovedancev opravil sam. Namesto, da bi jo naložil njim. Tam sem obsedela. Zraven cerkve je prostor, v katerem je relikvija njegove roke ob voščeni podobi svetnika. In klopce. Obsedela sem. V tistem blaženem miru. In skušala moliti, a mi ni šlo nevemkako dobro. Ker je, kot mi je enkrat rekel eden od duhovnikov, Duh molil v meni. Pa sem potem samo bila tam in se zahvaljevala za vse te milosti. In uživala v Božji bližini. Preden sva se s prijateljico odpravili na sladoled, sva se ustavili še v Leopoldovi cerkvi. Ravno je bila daritev svete maše, zato

Po sveti maši smo šli na kosilo. Vsak po svoje, nekateri v skupinah, drugi sami. Nas se je zbralo 10 in smo skupaj uživali pod arkadami ob glavnem trgu. Park sredi glavnega trga. No ... ostalih 9 je uživalo v klepetu in smehu. Jaz pa sem bila odsotna. Najbrž nekako tako, kot da bi bila pod vplivom drog. Le, da moja droga ni bila sintetična, ampak je bila Božja. Nikakor nisem mogla biti tisto, kar sem ponavadi: zgovorna, živahna, glasna, polna humorja. Ni šlo. No ... mogoče so bili nekateri hvaležni, da je bilo tako 😀. V sebi sem še ves čas čutila mir in Božjo bližino in tišino in varnost in ... Bilo je res prijetno in lepo. Po kosilu pa se nas je nekaj odpravilo na ogled bazilike sv. Antona Padovanskega. Ker se doma nisem imela možnosti pripravljati tudi po videih z Youtubea, sem določene podatke o baziliki izvedela od soromarjev. Npr. tudi to, da se lahko marmornega sarkofaga (ne vem, če se temu tako reče, ampak pribl. tako izgleda), dotakneš in ob njem moliš. Ka

Se spomnite, da sem v v elikonočnem času pisala o tem, da sem bila v Padovi? In takrat obljubila, da kasneje napišem kaj več? No, danes je ta dan. V Padovo sem romala 25. maja. Robert Rozman (tisti, ki pripravlja Kaprije) je pripravil tudi to romanje. Bilo nas je za 2 polna avtobusa romarjev. In prav vsak je šel v kraje sv. Antona Padovanskega in sv. Leopolda Mandiča s svojimi željami in zahvalami. Tudi jaz sem imela svoje. Namen mojega romanja so bili dve priprošnji, druženje in lepo preživet dan. Začeli smo že zjutraj, pozdravili prijatelje in sedli na enega od avtobusov. Pesmi za mašo smo izbrali že v prejšnjih dneh, pevske vaje pa imeli kar na busu na poti in po prihodu v Padovo takoj šli v kapelo, v kateri smo imeli daritev svete maše. Nas 100+ romarjev je idealno napolnilo sedeže in prostor. In kako lepo petje je bilo! Prav nebeško 💖. Hvala vam, dragi prijatelji :). Naša kapela. Vsak od nas je bil že pred začetkom svete maše povabljen, da na listič zapiše prošnje