Coprnica Zofka

Zgodilo se je, da moram menjati svojo rdečo raketko :(. Največja dilema, ki obstaja ob menjavi, je, kakšen avto bi zdaj. Moški v družini navijajo za eno in isto firmo. Jaz pa sem malo bolj odprta za različne firme. Rada bi le, da raketa malo kuri, ima poceni rezervne dele, čimmanj prevoženih km in je letnik 2004+. Vem. Skoraj nemogoče :). Ko me je ati te dni vprašal kak avto bi, sem odgovorila: "Folcvagn, Reno ... " In ati: "Kaj pa Subaru?" Nekaj dni zatem mi je isto vprašanje postavil brat.  "Ne vem natančno. Vem samo, da ne bi rada Honde, Hjundaja, Kije, Fijata ... Pa, da bi Renoja ali pa Folcvagna ..." "Kaj je pa s Subarujem narobe?" Pa smo tam. A sploh imam kako hudo izbiro?

Priznam. Imam neko hudo srečo, da sem kar naprej na urgenci. Ne sicer zaradi sebe, ampak zaradi prijateljev, ki rabijo urgentno pomoč po poškodbah. Prvič sem bila tam s prijateljico, ki je imela zvinjen gleženj. Drugič s cimro, ki si je poškodovala zapestje. Tretjič zaradi atijevega infarkta. Četrtič pa ta konec tedna, ko si je prijatelj poškodoval rebra. Ajaaaa! Čisto sem pozabila! Čisto prvič sem bila na urgenci pri svojih cca. petih letih, ko sem padla s kuhinjskega elementa. Takrat je bilo res zame.  Ko je babica previjala bratranca (to so bili še tisti časi, ko so na nas pazile babice in ni bilo treba v vrtec :) ), sem sama zlezla na kuhinjski element. Ker mi niso hoteli pokazati, kaj je v najvišjem, sem se pač zorganizirala in šla sama pogledat. Ddd! Podstavila sem si stol, zlezla nanj, potem stopila na element in ravno prav dosegla, da sem lahko s prsti potipala in vsebino najvišje police prebrodila. Očitno sem imela že takrat težave z ravnotežjem in sem (logično) zgrm

Odkar sem na FB objavila nekaj zapisov zanimivih prigod z zmenkov, me prijatelji pogosteje sprašujejo, če še kaj hodim na zmenke. In potem pomislim ... ja, itak mam cajt in voljo! Komaj čakam, da bom spoznala nekaj obupancev, vasezagledancev in maminih sinčkov. Pa za povrh še kakega tipa z nizko samopodobo, nekaj nekomunikativnih, kronično jeznih ali trmastih, pa dva napol alkoholika. Poleti sem imela delo z diplomo, jeseni sem počivala in prihajala k sebi, pozimi pa je ati preživel infarkt. Ja, res imam cajt in voljo se še s tipi ukvarjat :). Čeprav ... če bi taprav moški prišel okrog in se dovolj potrudil, pa da bi v njem začutila oporo v težkih trenutkih, bi našla dovolj časa tudi za zmenke. V resnici bi Z VESELJEM našla dovolj časa za zmenke. Ampak očitno je tista želva še vedno na poti. Ali pa štopa. Ali pa pripravlja spletno stran prevozi.želva.org.  Ne vem ... pač ... Ni se mi dalo ukvarjat še z ljudmi, ki bi od mene nekaj radi. Zadnji meseci so bili zame obdobje, ko sem

In v ponedeljek sta šla mami in brat po atija v bolnico. Kakšno veselje!!! :) Itak je najprej popil kozarec domače vode. Že v bolnici je omenil, da ima voda iz tamkajšnje pipe čuden okus. In mu je mami iz torbice pričarala plastenko domače poglednce. Hvaležen je bil do neba in rekel, da jo bo imel samo za talepš :). No, in doma se je končno lahko do sitega napil mrzle domače vode. (Ki je nekaj najboljšega, kar človek sploh lahko pije).  Jaz pa sem počasi krenila proti Lj stanovanju, saj sem morala naslednji dan v službo.  Ne morem povedati, kako zelo ibržno se mi je zdelo naslednji dan biti v službi (da ne bo pomote: rada hodim v službo in se imam tam prav fajn), ko bi pa lahko bila doma pri familiji in pomagala pri domačih opravilih. Je pa šele ta dan prišel za mano ves stres, ki sem ga prejšnje dni tlačila na dno misli. Prišel je z vso silo in močjo ... in sem rabila nekaj dni ter precej pogovorov s prijatelji, da sem se sestavila nazaj.  Še vedno ni vse tako kot je bilo prej