Coprnica Zofka

Dneva, ko sem ga odprla in začela, se spomnim kot bi bilo včeraj. Bilo je en dan po zagovoru diplome, bila sem še čist nahajpana od adrenalina, v meni je vrelo od idej in izkušenj in navdiha, ki sem jih želela deliti ... In končno sem lahko v miru opravila vse, za kar mi je prejšnje tri mesece zmanjkalo časa. Na FBju sem na dan svojega zagovora objavila: Dragi FB prijatelji, v zadnjem času - imam noge kot srna -> ne tako suhe, ampak kosmate - se v moji podpazdušni džungli zbirajo subkulture davno izumrtih bakterij - je moj lak na nohtih iz dneva v dan bolj obkrušen - kljub ravno minulemu poletju nisem prijetno zagorela  -> in resno razmišljam o karieri v oglaševanju mleka in mlečnih izdelkov (iz večih razlogov :) ) - ne objavljam anekdot z zmenkov - sem nehala aktivno plesat - ne hodim ven in sem včasih tečna in zoprna -> še bolj kot ponavadi - sem na svojem profilu objavljala čudna vprašanja v zvezi s čarovnicami, škrati in povodnimi možmi - sem nekaterim težil

Včeraj sem bila na pikniku, na katerem sta bila tudi moja prijatelja z otroki. Srednji otrok je 5-letnik, s katerim sva precej navezana in je kar nekaj časa preživel z mano. Malo sva se pogovarjala, malo igrala, po koncu svete maše pa sva jedla sladko sočno grozdje. Jaz sem se v tistem trenutku ukvarjala z njim in grozdjem in nisem kaj preveč zbrano poslušala pozdrava direktorice Zavoda Živ!m, ki je preko mikrofona povedala, na kakšen način ZŽ pomaga mamicam v stiski. In ta fantič meni: "Kaj je to stiska?" Uf. Sem morala kar premisliti. "Mmm ... Siska je, ko ti je težko ali pa te kaj boli." Uf. Pa sem. Mislila sem, da sva s tem opravila s težkimi vprašanji. Malo morgen! Še vedno nisem zbrano poslušala. Pa me je fantič vseeno na novo vprašal: "Kaj je to noseča in v stiski? " Oujea! Očitno sva prišla na novo raven! Kaj naj odgovorim? Da nosečke v stiski mnogokrat razmišljajo o umetni prekinitvi nosečnosti? A to ni odgovor, ki bi bil za takega o

... so sicer čist fajn dnevi. Ampak ni več možnosti jutranjega plavanja; ni okrog mene cel kup ljudi, od katerih bo eden zagotovo za tisto akcijo, ki sem si jo zamislila; ni žarečih oči, ki komaj čakajo, da bodo ujele moj pogled; ni tistih oči, katere bi jaz rada ugledala ... Je pa vseeno čist fajn. 11 stopinj. Šumenje bližnjega potoka, zvonjenje v daljavi, hladna rosa na prstkih ... Kako drugače kot včeraj, ko sem se ob tem času vkrcavala na brzibrod ... Če bi bila tam, bi pogrešala tole, zdaj ko sem tu, pogrešam kaprijske prijatelje ... Možnost iti v gobe. (ki so v tem primeru same šle po gobe) 145 neprebranih mejlov. Ampak pogrešam. Na trenutke tako zelo, da boli. Komaj čakam, da se spet vidimo, srečamo, objamemo. Poklepetamo, obudimo kaprijska prijateljstva in spomine na rabutanje fig, zgodnji zajtrk, vožnje s kajakom in supom, večerne družabne igre ... In na tiste drobne ljubeznive geste, ki sem jih bila deležna. Bogu hvala, da imamo možnost bivati v t

Sreda Zbudila sem se ob 3.30 in skušala zaspati nazaj. Ker ni šlo, sem dojela, kaj hoče Jezus od mene: "Vstani, vzami svojo posteljo in pojdi." Tako špasno se mi zdi. Nisem oseba, ki bi karkoli delala brez velikih načrtov. V resnici sem ena sama tabelca in plan. Tokrat pa sem se ravnala po Božjem vzgibu. In začela okrog 4h zlagati svoja oblačila v kovček, okrog 5h zložila šotor ter bila ob 5.20 že pri sveti maši. Čeprav sem v prejšnjih dneh nekako sprejela, da ne bom pri slovesnostih Marijinega vnebovzetja v domači fari, sem se ob pakiranju začela veseliti, da bom končno spet srečala romarske prijatelje. V trenutku, ko tole pišem, sem pot z brzibrodom že opravila, tudi s tistimi sokaprijci , ki gredo na slapove Krke, sem še imela čas poklepetati in uživati v kakavu ter sedim na busu za Ljubljano. In čutim mir ter gotovost, da sem se povsem prav odločila. Bogu hvala za tale mir! Končno je prišel. 💓 Sedim na busu in hrepenim po domu. In hrepenim

Torek Temperature so prišle do 38 stopinj. Ko sem hrepenela po klimatizirani sobi z ležalnikom, mi je Robert predlagal kot na podstrehi. In sem ga dodobra izkoristila. Kako lepo se je bilo po kosilu malo ohladiti! Hvala, Robert in stanovalci podstrešnih sobic! In še nekaj sem te dni dobila: herpes. Sem ga komaj čakala 😛. Glede na tempo, ki sem ga imela prejšnjih 14 dni, se mi še čudno zdi, da je prišel tako pozno. In Bogu hvala za kremco. Tako ga bom lahko v kali zatrla 💋. Zaradi tempa prejšnjih dni pa tudi moja hrbtenica počasi kaže zobe. Nenehno šibanje sem in tja, ne dovolj počitka in modrc (grrrr!) so mi dali po grbi, da me nekaj mišic pošteno zateguje. Saj bo. Nekaj dni v zasebnosti doma bo vse poštimalo 😇. Razgled po bregu navzdol. Večerni hlad <3. Danes je bil na jedilniku sataraš. To je jed iz paprike, paradajza in jajc. Prejšnja dva tedna sem se še nekako potrudila, za današnji dan pa sem se odločila, da grem na večerjo v down town, saj mi papr

Ponedeljek Pa me je končno ujela premalospanja utrujenost. Danes se počutim povsem izmučena in pišem tele zapiske že ob 22.50. Prejšnje dni sem jih med polnočjo in 2h zjutraj 😛. Kako zelo sem hvaležna Bogu, da mi je na Kaprije pripeljal nove prijatelje! Ki so tako zanimivi in zabavni, da sem skozi dan zelo redko pomislila na bolečino. Hvaležna sem tudi za Majo, s katero sva se že v 1. terminu veliko pogovarjali. Pa je prišla tudi tokrat in se mi tako dobro zdi, da se ji lahko zaupam. Manjka mi prijateljica, s katero bi lahko predebatirala vse to doživljanje. In je Maja pravi Božji dar. Hvala! Vreme se je zadnje dni tako otoplilo, da samo še gagam. Meni, kmečki bunki s hribov, ki je vajena 15-20 °C , je 35 °C  občutno prevroče. Švicam na 100 metrov. In potem me boli glava in potem ne pomaga nič drugega kot pol piva. Potem sem pa zaspana … No … začaran krog 😏. Tudi v mojem šotoru, ki je super reč za ponoči (imam svoj mir, svoj red, svojo omaro, tudi moja lučka

Nedelja je spet dan za odhod skupine. In dan za slovo, za zadnji hitri krog. Tisti osebi sem želela reči samo eno besedo in sem jo ves čas nosila v srcu. Tako nimam pojma, kaj mi je zaželela ob odhodu. Niti ene same besede si nisem zapomnila. Sem se pa opravičila. In dobila topel objem. Tudi to skupino smo pospremili v pristanišče. A tokrat nisem ostala ravnodušna. Žal mi je bilo, da odhajajo in če bi tisti trenutek mogla, bi se s punkli vred prežarčila na krov trajekta. In odšla z njimi. 😔 Tako pa sem ostajala in jokala. Res mi je bilo težko, pa sploh natančno ne vem, zakaj. In v nekem trenutku nisem več zmogla stati tam ter mahati v slovo. Obrnila sem se in šla proti kuči. Srce se mi je trgalo "na dvouje, na trouje", moje oči pa so jokale. Ko bi vedela, da bo tako težko, bi šla z njimi! Res si niti v sanjah nisem zamišljala, da mi bo tako težko. Je pa to še ena reč, ki je o sebi nisem vedela: poslavljanja ne prenašam dobro. 🙈 Dobri Bog, prosim

Sobota It˙s official! Ostajam še nekaj dni! Prijateljica mi je ponudila, da zame poravna 3. termin Počitnic za mlajše odrasle . In sem gruntala in razmišljala, kaj naj naredim … V sredo in četrtek bo namreč v naši župniji praznovanje Marijinega vnebovzetja, v soboto pojem na dveh porokah … Kaj naj storim? Dolgo sem razmišljala in molila in prosila za usmeritev. Pa še vedno nisem vedela, kaj naj naredim. Naj grem ali naj ostanem? Pa sem se odločila, da ostanem nekaj dodatnih dni, da pa grem najkasneje v petek domov in bom lahko normalno odpela poroki. Danes je bil dan za čoln in dan za večerno adoracijo v cerkvi. In dan, ko se je odnos s tisto osebo malce omehčal. Bogu hvala za vse troje! Mislim, da je bil že zadnji čas, da pokopljem svojo ranjenost in se odprem za druge. Tako bom lahko v polnosti živela skupnost. Kar sem si itak želela za vse dni tehle počitnic 😌. Moj izlet s čolnom je izgledal tako, da sem radovoljno bila zadnja na vrsti, torej sem skupaj z

Petek Spet sem užila nekaj novega. Že cel teden sem si želela brezskrbno ležati na supu. V smislu, da me ne morejo valovi nikamor odpeljati po svoje. In smo naumili, da bi mogoče lahko sup navezali na kajak, nekdo bi peljal kajak, nekdo drug bi pa brezskrbno užival na supu. Pa je šel mladenič v akcijo in peljal eno od deklet. No … vrnila sta se po približno eni uri, torej je že moralo biti fajn. A je obljubil, da bo kasneje peljal tudi mene. 😋 Ko sem po kosilu za ta podvig povedala prijateljema, ki sta par, se še nisem uspela sleči do kopalk, ko je fant že plaval proti kajaku. No … moja vožnja se je s tem malo zamaknila. Potem je pa tisti mladenič peljal še mene. Že na začetku vožnje sem mu omenila, da ni treba, da me zdaj vozi cele cajte. Naj me pelje do tja, kamor sam želi, pa je odvrnil: "Če bi te peljal tja, kamor si želim, se najbrž ne bi strinjala." Uuuuf! Na tole pa nisem znala odgovoriti! Vožnja je bila super! Ustavila sva se nekje blizu otočka