Coprnica Zofka

Poznate zgodbo? Ta ni prava! Resnična je precej krvava. Romantično Pepelko, nežno kakor cvet, so mojstri cmarili obilo let, sladkali so jo, v kič odeli večni, da pamži bi bili veseli, srečni. Začetek v redu je, kot se mi zdi, saj veste: grdi sestri, komaj se znoči, posuti z biseri sta čez in čez, cvileč odhajata na dvorni ples, Pepelka ljubka v naši pripovedki pa ziba žalost v ozki kletki, kjer vohajo sestradane podgane dekletove mezince neprespane. Kričanje njeno: »Ni mi pomoči!« čarobno vilo hipoma zbudi. Gospa prikaže se v svetlobi bliska rekoč: »Pepelka, je res taka stiska?« Pepelka tuli: »Kod je tebe neslo, saj se počutim kakor bedno teslo!« S pestjo udari v zid, prekolne svet, »Na ples me spravi, hočem se vrtet! V palači disko klub imajo, za gospodične in za rajo! Obleko daj mi rahlo, iz satena, uhane zlate, da bom dragocena, srebrne, frajerske špičake, svetleče žabe za na moje krake: ko jih zagledal bo kraljevi sin, zatrepetal bo od skomin!« »Ej,« reče vila, »hip postoj, ur

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili čisto na tleh? Globoko v sebi total nesrečni, z občutkom osamljenosti in zavrženosti, na obraz pa so ena po ena prihajale solze? No, to! Tudi meni. Nedolgo nazaj. Bila sem ravno pred Jezusom in brala roman Tesse Afshar, ki zna tako čudovito opisati občutja. Ravno skozi branje in skozi vživljanje v glavno junakinjo sem podoživljala podobna čustva, kot jih je opisovala: Nisem dovolj dobra. Nisem dovolj zanimiva. Nisem dovolj lepa. Nisem vredna. In zato bom vedno sama. Ker je bil ravno čas pred sveto mašo, sem obrisala solze, spihala nos, knjigo zaprla in v tišini Jezusa prosila, naj me ozdravi ran. Želela sem tolažbo, želela sem si upanje, želela sem gotovost. V tem času je mašni pomočnik na poličko ob vhodu prinesel pehar bombončkov z Božjo besedo. To so na zanimiv način zloženi listki, na katerih so posamezni izreki iz Svetega Pisma. Čutila sem, da je tam nekaj tudi zame. A ker nisem bila več sama pred oltarjem, se mi je zdelo, da

Ste že brali knjigo Pet jezikov ljubezni? vir: splet Top je! V knjigi avtor Gary Chapman opisuje, da smo si različni tudi v tem, kako pokažemo svojo ljubezen in preko česa dojemamo, da nas ima drugi rad. Obstaja pet kanalov, preko katerih to začutimo/dojamemo/povemo: posvečen čas,  besede potrditve,  darila,  usluge in  dotik. Ugotovila sem, da ne padam na darila in usluge. No ... to ne pomeni, da darila ne bom sprejela. Res pa je, da ob njem ne bom dojemala, da me imaš rad. Tudi usluge ... Sama jih z veseljem dajem, a ne zato, ker bi želela povedati: "Rada te imam." Ampak zato, ker mi pač ustreza delati dobra dela in pomagati drugim :). Ob tem, ko razveselim druge in/ali jim pomagam, se tudi sama bolje počutim. Padem pa na pohvalo. Kar stopim se. In posvečen čas. In dotik. Objem mi pove: "Rad te imam." In z njim tudi jaz povem isto. Prav zato že kot študentka na duhovnih vajah nisem marala objemanja kar povprek. Ker čisto vsakega tam pa