Počitnice za mlajše odrasle 5/11

Jutro. Četrti dan.

Tokrat sem kmalu vstala. Pod tuš, lase oprat, na rani zajtrk in na brzibrod do bližnjega Šibenika. Nekateri so-vstajanci so se odpravili naprej do slapov Krke, drugi so šli v nabavo jestvin za prihodnje dni, midve s prijateljico pa sva se odločili, da bova malo raziskovali uličice in zanimivosti mesta ter kupili spominke za prijatelje.

Uhani iz muranskega stekla bodo lep spomin na prave hobotnice.

V štirih urah sva se dodobra nahodili, nasmejali, naklepetali ter pravočasno prišli na trajekt, na katerem so naju že čakali fantje nakupovalci. Najin nakupovalni izplen je bil dober. Nekaj parov uhanov in velike lizike za tiste, ki te dni praznujejo. Sva se pa tudi naužili lepot mesta, se sprehodili po ozkih uličicah vse do obzidja, naredili selfija in se ob koncu ustavili v mestnem parku. Po prihodu na trajekt smo izza sosednje mize kmalu slišali petje dalmatinskih skladb. Ker tudi mi nismo od muh, smo nadaljevali s pesmijo Rastejo v strmi gori. In še kakšno iz zakladnice slovenske ljudske glasbe. Sopotniki so uživali ob našem muziciranju in nam celo zaploskali. Kar pa sploh ni čudno. V triu smo prepevali čudovita sopranistka, sposoben bariton in moj alt. Ddd!

Kosilo, počitek, plaža.

V "našem zalivu" je bila ta dan zasidrana večja jahta. Že kmalu smo lahko opazovali najstnika, ki je skakal z višje palube in si nekateri globoko v srcu želeli biti na njegovem mestu. Peterica se nas je odpravila do otočka, na poti nazaj pa smo nekako prišli do skupne ideje, da bi resnično skočili z nje. En od fantov se je javil za PR-a, vsi skupaj smo ponovili tisti del nemškega Wortschatza, ki je v zvezi s prošnjami, skakanjem in plovbo ter priplavali do jahte.

Odlična odskočna deska.

Vsi trije fantje so se odlično zmenili, midve s prijateljico sva se za njimi čudovito smehljali in lastnik jahte nam je prijazno dovolil skok z nje. Ko smo vrhnjo ograjico gledali s plaže ali od spodaj, niti ni izgledala tako visoko. Ko pa smo prišli na zgornjo palubo, mi je, priznam, ob pogledu na 5 metrov navzdol padlo srce v hlače. In jaz na bil skočila v to globino? Saj nisem nora!

Najprej sta skočila dva fanta. Ko sem videla, da mi volja do skakanja čedalje bolj upada, sem se morala na hitro odločiti: ali bom prpa in stisnila rep med noge, ali pa bom izpolnila obljubo. No. Pri meni ni treba prav veliko truda za to, da izpadem pogumna. Prijela sem se za nos in stopila v prazno. Tiste tri sekunde, ki so me ločile od trdnih tal do vode, so bile precej dolge. Pa to še ni bilo vse. Pozabila sem, da če skočiš z višine, je tudi globina ob doskoku precej globlja kot če skočiš s pomola. Nimam pojma, koliko globoko sem šla. Sem pa imela občutek, da se že spogledujem s tistimi ribcami, ki imajo spredaj lučko :P. 

Ampak ponos po tem! Uf! Ziher je bil vreden evropskega prvaka v košarki! Premagala sem svoj strah. Trikrat hura zame! In za vse ostale :).

Za mano sta skočila še en fant in prijateljica, ki pa je ob prihodu nazaj na gladino rekla: "Toliko časa sem padala, da sem imela čas precej nadrobno razmisliti o tem, kako neumna sem, da se v to spuščam." Je pa tudi ona izgledala precej ponosna nase in dvomim, da skok obžaluje :).

Saj ne, da so nam nekateri samo polovično verjeli. Drugi so nam bili pa ne-samo-polovično fouš :P. Jap, še ena stvar, ki sem jo na Kaprijah izkusila prvič v življenju.

Se nadaljuje ...

P. S.: Bi radi izvedeli, kje sem bila? Kliknite semkaj.