Coprnica Zofka

Jp, tudi jaz se staram 😋. Ene glih toliko hitro kot vsi ostali. Se mi pa (najbrž tako kot vsem ostalim) zdi, da gredo zadnja leta čisto prehitro mimo. Letos bo, tako kot je bilo ob mojem rojstvu, D dan na petek. Rojstni dan je zame poseben dan. Saj vem ... RD ima vsako tele. Ampak je zame res pomemben. V mojem srcu je vedno slavnosten. Ker je to dan za praznovanje življenja ter za zahvaljevanje za vse milosti in blagoslove. Pa za zahvalo mami, ker me je (kljub temu, da sem se precej borila proti temu 😏,) vzgojila v pokončno in iskreno žensko. Že odkar vem, da bo petek, pa sem se veselila na čisto poseben način. Ob petkih imam plesne vaje in se mi je zdelo, da bi bil pa ples res najboljši zaključek rojstnega dne. Po tem bi svoje so-švicarje povabila še na pijačo v bližnji lokal, pa bi itak bila cela zmaga. In potem svizec zavije čokolado ... Ali, če povem z drugimi besedami, virus zavija po svoje ... In nam odpovedo plesne. In nam zaprejo regije. In nam dajo policijsko uro. Trije razl

Ker se mi je zdelo čudno, pri volanu in zvoku, sem ustavila in pogledala gume. Ena je bla prazna. Ojooooj! Kaj pa zdaj? Sej ne, da ne znam gume zamenjat. Ampak nimam pojma, kako rezervo spravit izpod avta. Pa sem najprej poklicala prejšnjega šoferja Francija na pomoč, potem pa še domačo asistenco in domače nadomestno vozilo, predala ključe, prepakirala punkle in končno sva se s prijateljico odpeljali proti Gorenjski. Bogu hvala za prijazne starše in brata. Da so mi posodili svoj avto in mojega spravili do doma ter za-plombirali gumo. No ... Midve sva se srečno pripeljali do Vodnika v Adergasu, šli ven iz avta, in jaz: "Kje imava pa darilo?" Pa dobi prijateljica velike oči in reče: "V prtljažniku tvojega avta." Jaz pa v smeh. To se mi še res ni zgodilo. Da bi na ohcet prišla brez darila? Res ne. "Svašta! Kira bruka! Na ohcet greva brez darila!" Prijateljica je imela še vedno velike oči: "Po vsem, kar sva danes preživeli ..." "..

Ja, ta vikend sem bila na poroki in ohceti. Saj veš ... poroka je obred, pri katerem mladoporočenca izpovesta obljubo, ohcet je pa žurka za tem. Ali, kakor je rekel duhovnik med mašo: poroka je tisto, kar je pomembno, ohcet pa tisto, kar je prijetno. Že dolgo časa nazaj sem preko prijateljice spoznala njeno cimro. Zanimivo, zgovorno in radovedno dekle, ki je kmalu srečalo zanimivega fanta. Ker je bilo že dolgo prepričano, da fanta, ki ima rad hribe, je zabaven, poleg tega pa tudi veren, ne bo našlo, je bilo to zanjo veliko presenečenje. Bog je že vedel, kakšne želje je položil v njeno srce :). Je pa res, da je tudi njen oče šel na romanje na Brezje prav z namenom, da ji izprosi krščanskega moža, ki rad hodi v hribe. No ... Ta njen zdajšnji mož je ravno tak: umirjen in prijeten kristjan, ki obožuje hribolazenje. Pa še en zanimiv podatek o njej: zelo rada bere moj blog in vedno komaj čaka, da bo kaj novega. Draga novopečena žena, h kateri grem kmalu na obisk, me prav zanima, kaj

... priporočam v branje članek , ki sem ga napisala za Našo Družino. Ko so me povabili k sodelovanju, sem vprašala, o čem naj pišem. Ker ni bilo nobene posebne ideje, sem se prepustila Svetemu Duhu in že na Pagu zapisala posamezne odstavke. In zelo očitno se je to v meni kuhalo že nekaj časa. In se še bo. Ponotranjiti zgornjo misel je dolgotrajen proces, pri katerem nujno potrebujem Božjo pomoč. Drage dame (in njihovi gospodje), želim vam, da se vas Jezus dotakne in vam da vedeti, da ste čudovite do vsake najmanjše pike.

No, nič pametnega nimam več za napisat. Razen, da je tista travarca reeeees dobra. Če boš slučajno kaj v Metajni in si pripravljen-a iti po nakupih zame, sporoči. Za zimsko razkuževanje bi bila super. Kaj mi pa dogaja zdaj, ko sem doma? V duhovnem smislu je prav pestro. Jezus očitno med dopustom reeeees dela na polno. Sem pa malo tudi sama kriva, saj ga prosim, naj zaceli moje notranje rane. Bi bil že cajt, da razrešim svoje šolske dni in odnose s svojimi (takrat še) nedoraslimi sošolci. Smo šli pa te dni z nekaj prijatelji za en vikend v Lendavo. In je bilo super! Bom v kakšnem naslednjih zapisov podelila še te trenutke. Zakaj zapis 11 od 11? Zelo očitno sem se zakalkulirala pri splošni oceni, koliko zapisov bo. Zdaj pa moram hitro najt še kaj, da bo res 11/11 :). Saj ne, da je manjkalo doživetij :P. Ena posebna reč so bile te paške ovce. Videl si jih povsod. Oz. vsaj njihove bobke. Razen na poti na Sunčano in na Sunčani. Drugače pa 🙄. No ... tudi znameniti paški sir mora

In še: v čem so glavne podobnosti med Kaprijami in Pagom ? skupna skrb za dobro vseh (kuhanje, pomivanje posode, čiščenje …) lepe plaže, tudi taka s senco breg za u grad in na plažo konobe so na voljo avtobusni prevoz dol in nazaj en market Naša apartmajska hiša Kaj pa razlike? Na Kaprijah klima samo v zgornjem nadstropju, na Pagu v vsakem apartmaju. v vsakem apartmaju hladilnik s skrinjo. Top stvar za ohladit pijačo, shranit sadje ali spravit čokolado nazaj v trdno obliko na Pagu ni tiste valovite strehe nad jedilnico, pod katero si opoldne kot dušena svinjina v lastnem soku. Je pa pod senčniki vseeno prijetno vroče WC, tuš in umivalnik v vsakem apartmaju, ne pa 2+2+4 na celo hišo. Posebej fantje so nad tem dejstvom navdušeni nihče ne teži, naj šparamo z vodo največ po trije v sobi. To pomeni, da z lahkoto najdeš čas in prostor za zasebnost pri preoblačenju ni 2-urne vožnje s trajektom, preden prideš do končne destinacije manj komarjev, a je

Naša skupina je ta dan pomivala posodo. To je pomenilo, da smo pomivali samo po zajtrku in kosilu, saj smo šli popoldne že proti domu. Ko smo pomili, smo napakirali punkle in izpraznili apartmaje (papa, klima!) ter šli še zadnjič proti plaži. Kako je pasalo še zadnjič zaplavati v tisti smaragdni vodi in vreči še zadnjih nekaj žabic! Pa poležati na obali toliko časa, da so se kopalke posušile! Ko bi le lahko flaširala tale Pag in ga imela za domov 😊 . Ko bi le lahko ostali še 2 do 3 dni. Ravno smo se povezali med samo, pa že gremo. Zdi se mi, da sem prve 3 dni užila v miru in počasi. Potem sem se pa kar naenkrat zbudila v sobotno jutro. Prava beda ☹ . No … če ne bi bilo lepo, bi se vleklo kot kurja čreva. Ker je bilo lepo, pa je čas kar poletel. Pot domov je bila prežeta s počitkom v klimatiziranem busu, obujanju spominov in klepetu. Prav luštno je bilo. Škoda le, da smo bili zadnjič skupaj v takem sestavu. Upam, da se kmalu spet vidimo in bomo spet kakšno rekli. Ob prihodu d

No, torej. Pri pogovoru je tema nanesla tudi na to, kako uspejo fantje/moški povabit in kako se dekleta/ženske odzivamo na to. Že cel teden sem malce razmišljala, kako bi se sama počutila, če bi me kdo povabil na sprehod ob morju ali sladoled, pa se potem o tem pogovarjala tudi pri spovedi. Končno pa smo lahko te reči razpravljali v mešani družbi. Sprva bi me bilo grozno strah. Sploh ne vem, česa ☹ . Potem bi zablokirala. Sploh ne vem, zakaj. Potem bi mela celo vojno v sebi: "Zakaj bi pa šla? Le kaj hoče od mene? Kaj pa, če bo grozno? Kaj pa, če se ne bova ujela? Kaj pa, če se bova? " No, ob zadnjem vprašanju pa me je reeeees ratalo strah. Ker sem dojela, česa se globoko v sebi v resnici bojim. Čeprav si najbolj v življenju želim biti žena in mama, se v resnici bojim prav tega. Ker … zaradi česa se bom pa potem sekirala? -> mimogrede: tale vzorec večnih skrbi sem podedovala po babici. In zdaj, ko vem, da ga imam, ga lahko z Božjo pomočjo predelam. V glavnem tisti str

Petek Nič še nisem omenila, da so bili tudi letos hitri krogi. In ne vem, zakaj, ampak mojim odgovorom so se skoraj vedno smejali. Očitno sem govorila zabavno, ali kaj … Sem pa hvaležna, da lahko kdaj komu po-smeš-nim dan. Najbolj mi je v oči padlo vprašanje: "Kaj meniš, po čem si konkurenčen/konkurenčna?" O takih dilemah sem že večkrat razmišljala. Sem pa ugotovila, da se me odgovori nekaterih fantov niti ne dotaknejo. Če npr. odgovori: "Dobro znam voziti traktor," se v tisti svet nikakor ne znam postaviti. Čeprav sem s kmetov doma. Če pa npr. reče, da dobro peče na žaru ali da je zabaven sogovornik ali kaj podobnega, v kar se znamo postaviti tudi ženske, mi je takoj bolj blizu. Tako sem tudi sama, namesto da bi odgovorila: "Sem nežna in čuteča," kar je res, skušala odgovoriti z nečim, v kar se lahko postavijo tudi moški: "Naredim res dobro lazanjo." Kar je tudi res. Lahko bi npr. povedala, da sem lepa in postavna. Ali, da ima

Zjutraj, ko sta se cimri zbudili, je bil njen prvi stavek: "Ojoj! Jaz sem kar v oblekci za čez dan zaspala!"  Potem se je začela preoblačiti in jo povohala: "Ojoooooj! In takale sem včeraj hodila okrog!" Kot da to še ni bilo dovolj, ji je tretja cimra povedala: "Ja. Si spala kar s torbico na rami." Za nameček sem še pristavila: "Preden boš šla ven, se poglej v ogledalo." Izgledala je kot Zmešnjavca: kravželj, pa nekaj las ven. Pa spet kravželj in nekaj las ven … in tako po celi glavi. Morska voda in spanje pač naredita svoje. Kmalu zatem se sliši iz kopalnice: "Ooojoj! Kakšna pa sem!" In spet smeh. Vam povem … na njen račun sem se smejala še cel dan. Pa tudi danes, ko se spomnim na tisto jutro … 😁😂😆 Cimra, hvala za tvojo odkritosrčnost in sproščenost! Že prej, preden sta se moji cimri zbudili, sva šli s prijateljico na sprehod po desni strani zaliva. Prijetna senca, lušten klepet in dobra družba so bi

Četrtek. Zjutraj smo, kot lahko vidite po fotki s prejšnje objave, videli čudovit sončni vzhod. Za ta dan pa je bil mišljen tudi izlet s čolnom. Kako sem se ga veselila! Tista vihrava vožnja na krmi, pa skakanje v vodo, pa tist, ko čisto vsak pride s čolna z nasmehom do ušes in smo potem še cel dan čisto v transu … No, to. Ker je bila moja koža že malce razrvana od vsega sonca in švicanja (33 stopinj dan na dan), sem se odločila, da bom dopoldne preživela v apartmaju. Ker letos nisem šla za en dan na odklop (saj ne, da se nisem trudila, a nisem našla družbe za izlet v mesto Pag), sem to dopoldne nujno potrebovala tudi za svojo dušo. Za ureditev misli, nekaj spanca, zapiske, spotoma pa sem še br. Mateja prosila za spoved. Ne vem, kako to, ampak čisto vsako leto se mi na teh Robertovih počitnicah tudi duhovno ogromno dogaja. Cel kup nekih bojev, skušnjav, molitve, ves cajt tudi možgani kar nekaj meljejo … To se cel teden nabira in nabira. Zdaj pa: če imam okrog sebe osebo in ča

Naslednje jutro pa sem dobila: " Kako je bilo včeraj s tistim Dalmatincem? " Čisto pisano sem gledala, ker nisem imela pojma, v čem je fora, zato sem potrebovala podnapise. Cel teden potem so me še hecali, da imam zagotovo v žepu kakšnega Dalmatinca, ker me ni bilo ne na filmskem in ne na pevskem večeru. A sem do konca tedna neizpodbitno ugotovila, da Dalmatinci zagotovo niso zame. V tej vročini ne bi zmogla biti žena in mama. Mi je bilo še v senci čisto preveč vroče. 😥 Ja, tudi filmski večer sem špricala. Se mi je zdelo škoda gledati film, ko se pa lahko družim in klepetam. Tako se nas je ene par družno odpravilo na sladoled/pijačo in sprehod. Prav luštno smo si naredili. No, obstaja pa en večer, ki ga nikakor nočem zamuditi: plesni večer. To je pa bilo nekaj za mojo dušo. Učili smo se disko-fox, fokstrot, polko in valček. Ker sem vse to znala že prej, sem samo ponavljala korake ter uživala v plesu. Preko celotnega večera je bilo tako lepo videti, kako so prav vsi fantje (t

 Od nedelje do srede Pogled iz cerkvice. Vir V nedeljo smo morali vstati malo bolj zgodaj, saj smo imeli že ob 7h sv. mašo pred vaško cerkvico. Duhovni vodja, br. Matej, je kar iz nič pripravil slovesnost. Majhni prtički, majhen kelih, majhna patena … Najboljši štos je pa bil, da je že pred mašo preštel, koliko nas gre k obhajilu in pripravil pravšnje število hostij. Ker so se nam sredi daritve pridružili še nekateri, je proti koncu obhajanja pomnožil kruh. Tako so nekateri dobili le četrtino obhajila. Ki pa seveda velja isto kot taveliko obhajilo. Jezus je navzoč v vsaki drobtinici in je najbolj važno to, s kakšno ljubeznijo ga prejmemo in ne, kako velik delček smo prejeli. Sem pa zaradi tega br. Mateja hecala še cel teden. Je kot Jezus pomnožil kruh. On pa je hecal mene, da hodim po vodi. Kar sicer ni čisto res. Je pa res, da imam hudo plovno telo in sem lahko v morju čisto pri miru čisto navpično, pa imam glavo nad vodo. To pomeni, da tudi v bazenu zelo težko plavam po d

Poznate tisto, ko je učiteljica pripeljala razred učencev na kmetijo, da bi jim kmetovalec razložil, kako poteka kmečko delo? Pa začne gospod: "Zutre najpre ruknem n šnopc, pual grim pa u hlev …" Pa ga učiteljica hitro prekine, da so zraven učenci in bi bilo dobro, da bi bila vsebina povedanega poučna. "No, takole je. Zjutraj, ko vstanem, najprej preberem eno knjigico. Potem grem v hlev, da nakrmim krave, svinje in kokoši ter poberem jajca. Potem preberem drugo knjigico. Kmalu pride na obisk sosed, s katerim skupaj prebereva še eno knjigico in se o njej pogovarjava. Po kosilu grem malo počivat. Potem grem še enkrat v hlev, zvečer pa gremo sosedje skupaj k prijatelju sredi vasi, ki ima doma knjigarno." 📕📖📚 Da ne bo pomote … teh knjigic pri nas ni bilo na pretek. Prav vsak od nas bi lahko vsak dan znova sedel za volan brez bojazni, da bi mu posebna aparatura pokazala preveliko načitanost. To le ni bil knjižni sejem. Je bila samo prijetna priložnost za srečanja knji

Sobota Vstala sem že ob 5.30, da sem se v miru pripravila na odhod na počitnice . Saj veste: wc, pa oblečt, pa v miru peverit, če je v stanovanju vse pogasnjeno/zaprto/ok. In se čez eno uro odpravila proti Lj. Vmes prepakirala v prijateljev avto in parkirala pri njih, pobrala prijateljico ter prispela v Tivoli, kjer so že bili naši novi in stari prijatelji. V bus smo napakirali kruh in marmelado, ki so ju donirali moji starši, našo prtljago, vsak svojo rit in smo šli. Proti morju. Da ne bo pomote: smo upoštevali določila NIJZ, a o tem ne bom več pisala, saj je samoumevno. Pot je bila luštna, a dolga. Med postankom na Macoli se mi je zluštalo Tomislava. Polovička ga je bila ravno dovolj, da sem lažje zdržala v tistem kislem vremenu in dočakala sončni Pag. In kako je pasal … Mmmm … A kdo ve, kje v SLO se ga da dobit? Letošnje počitnice za mlade in mlajše odrasle (v biti smo že kar lepo v mlajših srednjih letih, a si pridno zatiskamo oči) zaradi spleta okoliščin niso potekale na ot

... tem, da bi svoje blogovske zapiske prestavila na spletno stran.  Ampak, Houston, we have a problem! Nimam pojma, kako naj jo poimenujem. Sama Coprnica Zofka je zaščitena, saj je Svetlana Makarovič napisala pravljico s tem naslovom. Jaz pa se tistega dne po diplomiranju nisem spomnila nobenega boljšega naslova. 😳 Ima kdo od vas kakšno idejo?

Tale zapis se nanaša na prejšnjega, ki ga najdeš na tej povezavi . S Tino odglavedopet  sva jo mahnili v C&A na Rudnik. Tam sem že večkrat dobila uporabne in lepe kose za primerno ceno. Imajo tudi mojo velikost za zgornji del; v mnogih trgovinah so mi zgornji deli namreč čisto premajhni, tukaj pa nimam takih težav. Velikokrat sem že šla s prijateljicami po nakupih za oblačila. Bodisi zame bodisi zanje. Pa je nekaj najboljšega njihova pomoč pri prinašanju številko večje ali manjše ter nasvet, kako mi določen kos pristaja. Sama sem bila pri pomerjanju prijateljic vedno kritična. Če nekaj ni dobro sedlo, sem iskreno povedala in nisem zavijala v vato. Ker se mi zdi res hinavsko za vsako reč reči, da dobro stoji, če pa kakšne res niso zanjo. VIR Tudi s Tino je bilo tako. Pri oblačilih, ki mi niso dobro sedla, je iskreno povedala in sva se strinjali, da niso ok. Največji štos je bil pa pri viktorijanskem slogu midi oblekic. Ki so letos total modne in, priznam, nekatere ženskice

Ta torek je bil zame prava dogodivščina. Pri Tini odglavedopet  sem si izbrala barvno svetovanje ter pomoč pri nakupovanju. In kakšna pustolovščina je bila to! Uživala sem v vsakem trenutku 😊. Za barvno svetovanje sem se odločila, ker sem se naveličala nositi samo barve fuksije in turkizne. (Po mojem ste se me naveličali tudi drugi 😏.) Vedela sem, da zagotovo obstaja še več barv, ki mi pristajajo, pa hkrati ne kričijo, da sem to jaz. Poleg tega imam tudi službo, v kateri moram biti urejena, vsaj 5 let staro in izprano garderobo ter v redu plačo. Summa sumarum je bil že skrajni čas za prenovitev. In kdo mi lahko bolje svetuje kot modna strokovnjakinja? Dobili sva se že dopoldne v njenem studiu in takoj začeli klepetati kot stari prijateljici. No ... videli sva se glih 2x v življenju, družijo pa naju iste vrednote in Aleteia . Tako, da ja. Sva istega duha. Tina je izjemno prijetna, nežna, zabavna in spodbudna sogovornica. Če prej nisem bila prepričana v to, zdaj vem, da sva na isti

13. dan ... Folk, nimam pojma, kk je pr vas, ampak jaz sem tele osamitve že pošteno sita. V januarju in februarju sem že itak mela 2x po 14 dni gripe in bolniške, tak da sem karantene že navajena. Ampak tole ... Tretjič 14 dni mam pa počasi dovolj. Predvsem pogrešam socialne stike. Pa učence. In plesni tečaj. In brezskrben klepet z babico in dedkom. In bit pr maši ter it k obhajilu ... Upala sem, da bomo za veliko noč že lahko šli k maši. Pa ne bo še nič. Res je huda tale reč. Ampak! Smo pa zdravi! In živi! Bogu hvala! Zato bomo še malo zdržali doma, popevali po balkonih in se sprehajali med drevesi. Pa molili in se zahvaljevali. In klepetali po videoklicih. No ... počasi bom morala zamenjat mobilnega operaterja. Imam 25 giga čisto premalo za službene in zasebne reči. Al pa sem res tako klepetava :P. Dragi moji, zdržmo. Zlagajmo puzzle (zdele se bom lotila še zaprtih 1500 kosov), berimo knjige (Biblos je zakon), glejmo filme (stara zaloga bo končno prišla prav) in se