Zakaj objavljam izkušnje z zmenkov in kakšna je dobra alternativa zmenkom na slepo?

Več prijateljem se zdi čudno/zanimivo/drzno, da izkušnje z zmenkov objavljam na blogu in FBju. V smislu, da se bo kdo potem še bolj norca iz mene delal. :)

Objavljam jih iz dveh razlogov: 

1. da punce, ki zmenkarite, vidite, da niste srečale največjih bikslnov na svetu, čeprav ste sveto prepričane v to. 
2. da fantje vidite, kako se na zmenku ni priporočljivo obnašati in/ali kakšno ravnanje je zelo zaželjeno.

Se je pa sproti pokazal še tretji razlog. Izmenjale smo izkušnje. In ob tem sem sama videla, da nisem niti jaz srečala največjih bukseljnov na svetu. :/  Lahko bi napisale knjigo ali naredile skupen blog. Lahko bi pa tudi fantje naredili kaj podobnega. Vem, da sem na nekaterih zmenkih tudi sama kolosalno zavozila in bi izkušnje fantov prišle zelo prav. 😊

Sem pa mogoče na vseh teh srečanjih ugotovila eno zelo pomembno reč: zmenki med dvema, ki se od prej ne poznata (temu se reče zmenki na slepo, al?), so vedno ena čisto nenaravna situacija.

• želimo se pokazati v najboljši luči, hkrati pa bi radi od nasprotne strani dobili realen vtis
• zraven pridejo živčnost, zmedenost, kvasenje neumnosti, otrdelost, otopelost ...
• nikakor pa zraven ne pridejo naša naravna simpatičnost, smisel za humor, veselje, sproščenost in vse ostale dobre lastnosti, ki se razvijejo v sproščenem okolju

No ... popolnoma nenaraven dogodek, pa čeprav je bilo že pred tem nekaj mejlov, zasebcev, fotk, mogoče celo kak klic ... Ob tem pa se mi postavlja vprašanje, kako preseči to nenaravnost oz. kako že prej uvideti, da tista oseba ni prava.

Sama sem bila to poletje na Kaprijah (vem, da vsi to že dobro veste, saj sem o tem pisala na dolgo in na široko :) ) in doživela nekaj, čemur bi se lahko reklo naravne situacije v realnem svetu. Niso čisto čisto spontane (kot bi npr. spoznal D osebo prek prijateljev na kakšnem praznovanju), so pa vseeno zelo dober približek temu. Vsekakor pa prvo srečanje ni plod spletnega zmenkarjenja in ne traja eno šolsko uro, ampak traja cel teden, v katerem je veliko možnosti za različne skupne dejavnosti in neprisiljeno spoznavanje tako na kopnem kot v morju.

O tistem počitniškem tednu sem se večkrat pošalila, da nudi osem dni speed datinga, ampak je v resnici še mnogo več. Imamo možnost

• sklepati poznanstva s (povečini samskimi) osebami svoje starosti v sproščenem okolju
• spoznavati svet in navade nasprotnega spola
• vaditi pogovor z osebami nasprotnega spola. (Vsaj zase vem, da sem še nekaj let nazaj ob prisotnosti samske osebe moškega spola zmrznila :/.)
• preživljati skupen čas brez misli na to, kako se bomo obnesli v očeh drugih (ker vseh 8 dni pač ne moreš biti na preži)
• osebo, ki nam je padla v oči, spoznavati brez neke hude živčnosti. Tudi preko skupnih pogovorov na plaži, sprehodu, med plavanjem
• (u)videti, kako se oseba, ki nam je padla v oči, obnese pri skrbi za skupno dobro (kuhanje, strežba, pomivanje posode). Se temu izogiba? Se ji zdi to početje brez smisla ali celo pod častjo? Je pri tem samo nespretna, a v resnici uživa v skupnih dejavnostih? Je pripravljena nekaj svojega prostega časa darovati za to, da je drugim lepše in boljše? Se zna zasukati pri teh opravilih?
• na neprisiljen način pridobiti kontakt te osebe in se z njo družiti tudi po poletnih dneh.
• mogoče celo organizirati kakšno srečanje z mislijo na to, da se bomo lahko družili s to osebo in še nekaterimi drugimi
• ...

Saj ne rečem, da spletno zmenkarjenje ne obrodi sadov. Poznam vsaj 5 parov, ki so srečno poročeni in jih je združil spletni portal za spoznavanje samskih. Tri od teh KatStik.

In ne, še vedno nisem jezna na vse tiste mladeniče, s katerimi sem se dobila in se niso pokazali v najboljši luči. V resnici sem hvaležna za te izkušnje. Raje imam, da se pokaže prej kot šele takrat, ko je prepozno :).