Coprnica Zofka

September. Čudoviti dnevi, ki sem jih ponavadi preživljala v službi v šolstvu. To leto se mi je nasmehnila sreča in jih lahko preživljam po svoje. Doma ali po svetu. S prijateljico sva se dogovorili, da bova dva dneva preživeli na morju. Predlagala je Pulo, poiskala apartma za 70 eur za dve noči za obe, zložila vso najino prtljago v svoj avtek, pobasala še mene in sva se odpeljali proti Hrvaški. V petek je ati dobil klic ene od lokalnih tetic: "Živjo. Se vaša Anja še vedno ukvarja s petjem? Bi lahko dobila njeno cifro??" "Ja, še poje. Trenutno je na dopustu, ti pa lahko dam njeno cifro." In jo je dobila. Še isto dopoldne sem med pohajkovanjem po Puli dobila klic s številke, ki mi je bila nepoznana: "Dober dan, sem dobila Anjo?" "Ja, Anja tu." "Tukaj tainta. Saj še poješ, kajne?" in mi je po pritrdilnem odgovoru naložila, kako sem nekega dne lepo pela v njihovi farni cerkvi. "Zadnjič sem videla, da si na veselico prišla sam

Na vrhu stopnic je postal in pogledal okrog sebe. Mislila sem, da pa le imam nekaj sreče pri zmenkih in vstala s svojega sedeža. V tem trenutku je šel v notranjost, moje srce pa je zavzdihnilo od razočaranja :(. Torej moram še malo čakati :(. Ura je ravnokar odbila sedem, zato sem se odpravila po stopnicah navzgor. Ravno, ko sem stopila na vrhnjo, je skozi vrata prišel mladenič, ki je pred minuto samozavestno korakal po stopnicah. Razgledal se je, me opazil in se mi nasmehnil. Vrnila sem nasmeh in stopila korak proti njemu.  "Anja?" mi je ponudil roko in dodal: "Ker nimam tvoje fotke, nisem vedel, kako izgledaš." "Ker sem sklepala, da se bova že nekako našla, ti je nisem poslala." Sledila sem njegovemu samozavestnemu koraku do bližnjega bara, kjer mi je nakazal stol pri eni od miz, sam pa sedel na sosednjega. Ter začel pogovor. Točka! Bil je zgovoren in zabaven sogovornik ter mi je večkrat postavil podvprašanja glede podatkov, ki sem mu jih odpisov

Sredi poletja sem se spomnila, da že nekaj mesecev nisem odprla e-pošte, ki jo uporabljam samo za spletne zmenke. Ker ne želim, da vsi vedo moje ime in priimek, je tak način prav uporaben :). Je pa malo nerodno, če tega mejla ne odpreš par mesecev. In prav to se mi je zgodilo, zato sem mladeniču odpisala z dolgim zamikom :/. Sredi poletja sem odpisala in sva si dopisovala vse do konca avgusta. Sodeč po napisanem je zanimiv mladenič, ki ima rad naravo, svoje nečake in ima izrazit občutek za skrb za svoje bolne in ostarele starše.  Točka! Mislim, da je dobro posebej poudariti, da sem v njegovih mejlih našla veliko ločil, ki so bila postavljena na pravih mestih. Tudi to mi veliko pove o njem: če ne drugega, vsaj to, da se potrudi, za sabo še enkrat prebere in popravi vragolije tiskarskega škrata. Točka! Večkrat mi je odpisal, da sva si zelo podobna in si me čedalje bolj želi spoznati v živo. Ko sem začutila, da je stavek res iskren in da si tudi sama želim srečanja, sem odpisala pri

Ne verjamete? Ste že videli kakega BMW-ja v rondoju dat žmigovc? Tudi jaz ne. Iz tega sklepam, da: nimajo smernikov ali smerniki so, pa ne delajo ali pa je v rondojih in križiščih neka posebna BMW aura, ki voznikom BMW-jev preprečuje pravilno nakazati svojo smer. Da je med tednom v času med 6.30 in 8.30 in med 15.00 in 17.00 neka čudna energija na asfaltu, je pa itak jasno: cestne označbe so nevidne, zato vozila ne morejo voziti po zgolj enem pasu rdeča luč na semaforju se čudežno spremeni v živo zeleno in desno pravilo se spremeni v "pravilo močnejšega". V resnici se prav čudim, da je tako malo nesreč na cesti. Razumem, da delamo napake. Vsi. Sej smo ljudje. Razumem tudi, da smo po koncu službe utrujeni in s slabšo koncentracijo. Ne razumem pa objestnosti. Edino, pri čemer je uspešna, je, da ostale voznike spravi v nepotreben stres in strah. In potem s(m)o še manj pri stvari. Grrrr!

Občasno se mi zgodi, da naletim na kak lep zmenek ali srečanje s kakšnim simpatičnim mladeničem. Sicer se stvari v naslednjih dneh razpletejo malo drugače kot bi po takem večeru pričakovala, a končni rezultat ne zamegli lepote trenutka. :) Nekega dne me je dopoldne poklical dolgoletni simpatični prijatelj in me vprašal, če imam zvečer čas, da me nekam pelje. Ddd! Itak, da imam! Prišel je z avtom, mi odprl vrata na sopotnikovi strani, da sem sedla in jih zaprl. "Kam bi šla?" "Ziher imaš že kaj v mislih. Kar naredi po svoje," sem se mu nasmehnila. Pripeljal me je pred restavracijo. Vprašala sem: "Počakam?" saj nisem vedela, ali me želi tudi tu pospremiti pri sestopanju. "Seveda!" Uuu. Zakon! Počutila sem se kot princesa. Končno nekje nekdo, ki se potrudi zame :) :) :). Odprl mi je vrata, jih zaprl za mano in me peljal k eni od prostih miz. Med izbiranjem hrane z menija se je pogovarjal z mano, me vključeval v svoje razmišlj

Kako lepo je videti nasmejane ljudi!!! Če ne pridejo že nasmejani v prostor, jih nasmejejo moje prigode z zmenkov. Prejšnji teden sem dobila novo snov. Sej pravim ... če nimam nič za objavit na blogu, moram samo na nov zmenek. In ... TADAAAA! Pred tremi tedni mi je napisal, da sem ful luštna.  Kul. Fajn. Hvala. Dejma se midva malo dobit, k si ful luštna.  Bejš no! A kr zato, al kaj? Dej mi pošlji svojo cifro, da se bova malo pogovarjala.  Malo morgen! Se boš moral pa malo bolj potrudit, da boš mojo cifro dobil :). Moral se je še precej bolj potrudit in napisat še kaj razen očitnega ;), da si je priboril zmenek. Dobila sva se ob 9h zvečer na Prešercu. Sem predlagala kakšno zgodnejšo uro, pa ni bil za.  Torej: počakala sem ga na Francetovem piedestalu. Bil je ravno tak kot sem si ga predstavljala. Zgrze, ki zelo hitro govori in je precej živčen/naspidiran. Že po petih minutah sem vedela, da to ni to, ampak sem bila vljudna :). Povedal mi je, da je bivši šefici, malc

Nekaj let nazaj je iz mene privrela molitev, ki sem jo zapisala: Velikokrat se sprašujem, zakaj sem še vedno sama. V naši vasi je veliko deklet, med njimi tudi kar nekaj takih, ki niso nikakršne. Nimajo lastnega mnenja, niso zanimiva, skratka nimajo neke fajne osebnosti, po kateri bi lahko sklepala, da je kdaj kaj od njih. Kako to, da imajo fante ali so celo že poročene, jaz pa ne? Zakaj je dal Bog meni močno ose bnost, temperament, silna čustva, veselje do življenja, polno energije, karakter, karizmo … če nimam od vsega tega tistega, kar si najbolj želim? Vem, da sem tudi trmasta, zajedljiva, posesivna, lena, napušna, uživam v pozornosti drugih. Ampak sem tudi nežna, skrbna, mehka, topla oseba, ki se trudi za dobro drugih. Rada pomagam in razdajam svoje darove. A kaj, ko v sebi in ob sebi nimam pristana. Nimam objema, kamor bi se vrnila po napornem dnevu. Nimam ušes, ki bi me poslušale, ne oči, ki bi me z nežnostjo gledale, ne srca, na katerega bi položila svojo glavo in bi m

V najstniških letih sem bila prepričana, da bom pri 25-ih že poročena in mamica. Od tega ni bilo nič. Zdaj sem celo 10 let starejša in še vedno ni nič od tega. Lagala bi, če bi trdila, da me trenutni status osrečuje. Lagala bi tudi, če bi trdila, da sem zaradi tega ves čas nesrečna :). Pač ... nekako sem se navadila živeti s tem. In med puberteto in temle trenutkom, ko tole pišem, ugotovila, da sem raje sama kot "s kar enim" ali "z nekom za sproti" ali s takim, nad katerim bi se ves čas pritoževala.  Zakaj? Ker se cenim! Nočem biti copata niti nočem moža copate. Nočem biti zlorabljana ali zlorabljati. Hočem biti spoštovana in spoštovati ter biti ljubljena in ljubiti. Otroke (če jih bo Bog dal) hočem vzgajati v normalni družini. Z vero in nežnostjo in vso odgovornostjo. V nasprotnem primeru sem res raje sama. Ni lahko biti sama sebi hkrati nežnost in trdnost, obupovalec in podpora, jokica in rama ... Ni lahko priti iz službe domov in ne imeti človeka zas

Ni skrivnost, da sem prijavljena na enega spletnih portalov za iskanje partnerja. Niti ni skrivnost, da sem preko moških, ki so me preko portala kontaktirali, doživela marsikaj zanimivega. Vsakič znova me presenetijo. Priznam :). Danes sem dobila e-sporočilo, zaradi katerega se že od jutra krohotam. Najprej, da ne bo pomote, tudi sama nisem brez napak. In nedajBože, da bi kdo od fantov, ki so me povabili na zmenek, začel pisati o prigodah z mano :P. V glavnem, dobila sem sporočilo v tem smislu: Živjo sem Mitja iz Celja in iščem punco za poroko.prosim da mi takoj poveš ali iščeš fanta za poroko ali samo tako. Ja. Na spletni portal sem prijavljena zato, ker se želim samo mečkat za vsakim vogalom. Poleg tega ob vsakem mejlu, ki mi ga pošlje neznanec in v njem dvakrat omeni besedo poroka, kar padem v njegov objem. Ker sem reeeees obupanka in kar ne morem verjet, da še obstaja nekje fant, ki bi se že ob moji fotki in opisu na profilu začel pogovarjati o poroki. Mislim, da bom zač

Zadnje čase se razvija ogromno polemik in protestov in vse sorte vprašanj na svetovni ravni. Najbrž so se dogajale že prej, ampak sem jaz v tem trenutku v taki starosti, ko me te reči začenjajo zanimat, ali pa pač ne morem mimo :/. Zaščitimo živali v tej mrzli zimi!!! Normalno se mi zdi, da hišnih ljubljenčkov ne pustimo na mrazu. Oz. jim vsaj omogočimo, da se skrijejo v toplejše kotičke v garaži, hlevu ali na seniku. Naš pes si je izbral kotiček v garaži in smo mu pod ritjo postlali z vrečo, polno sena :).  Zaščitimo prebežnike in begunce!!! Res je. Biti brez doma mora biti grozno. Pa na mrazu, v negotovosti, kaj se dogaja s tvojimi dragimi, brez osnovnih življenjskih potrebščin, da ne govorimo o tem, da niti na WC ne moreš v miru in normalno ... Prav je, da ljudje poskrbimo za soljudi. Je pa tudi res, da se mi ne zdiš čisto normalen, če od družine/kraja/države, v katero si prebežal, pričakuješ, da ti bo izpolnila vse skrite želje. Še posebej, če so-prebežniki ogrožajo življenja

Zgodilo se je, da moram menjati svojo rdečo raketko :(. Največja dilema, ki obstaja ob menjavi, je, kakšen avto bi zdaj. Moški v družini navijajo za eno in isto firmo. Jaz pa sem malo bolj odprta za različne firme. Rada bi le, da raketa malo kuri, ima poceni rezervne dele, čimmanj prevoženih km in je letnik 2004+. Vem. Skoraj nemogoče :). Ko me je ati te dni vprašal kak avto bi, sem odgovorila: "Folcvagn, Reno ... " In ati: "Kaj pa Subaru?" Nekaj dni zatem mi je isto vprašanje postavil brat.  "Ne vem natančno. Vem samo, da ne bi rada Honde, Hjundaja, Kije, Fijata ... Pa, da bi Renoja ali pa Folcvagna ..." "Kaj je pa s Subarujem narobe?" Pa smo tam. A sploh imam kako hudo izbiro?

Priznam. Imam neko hudo srečo, da sem kar naprej na urgenci. Ne sicer zaradi sebe, ampak zaradi prijateljev, ki rabijo urgentno pomoč po poškodbah. Prvič sem bila tam s prijateljico, ki je imela zvinjen gleženj. Drugič s cimro, ki si je poškodovala zapestje. Tretjič zaradi atijevega infarkta. Četrtič pa ta konec tedna, ko si je prijatelj poškodoval rebra. Ajaaaa! Čisto sem pozabila! Čisto prvič sem bila na urgenci pri svojih cca. petih letih, ko sem padla s kuhinjskega elementa. Takrat je bilo res zame.  Ko je babica previjala bratranca (to so bili še tisti časi, ko so na nas pazile babice in ni bilo treba v vrtec :) ), sem sama zlezla na kuhinjski element. Ker mi niso hoteli pokazati, kaj je v najvišjem, sem se pač zorganizirala in šla sama pogledat. Ddd! Podstavila sem si stol, zlezla nanj, potem stopila na element in ravno prav dosegla, da sem lahko s prsti potipala in vsebino najvišje police prebrodila. Očitno sem imela že takrat težave z ravnotežjem in sem (logično) zgrm

Odkar sem na FB objavila nekaj zapisov zanimivih prigod z zmenkov, me prijatelji pogosteje sprašujejo, če še kaj hodim na zmenke. In potem pomislim ... ja, itak mam cajt in voljo! Komaj čakam, da bom spoznala nekaj obupancev, vasezagledancev in maminih sinčkov. Pa za povrh še kakega tipa z nizko samopodobo, nekaj nekomunikativnih, kronično jeznih ali trmastih, pa dva napol alkoholika. Poleti sem imela delo z diplomo, jeseni sem počivala in prihajala k sebi, pozimi pa je ati preživel infarkt. Ja, res imam cajt in voljo se še s tipi ukvarjat :). Čeprav ... če bi taprav moški prišel okrog in se dovolj potrudil, pa da bi v njem začutila oporo v težkih trenutkih, bi našla dovolj časa tudi za zmenke. V resnici bi Z VESELJEM našla dovolj časa za zmenke. Ampak očitno je tista želva še vedno na poti. Ali pa štopa. Ali pa pripravlja spletno stran prevozi.želva.org.  Ne vem ... pač ... Ni se mi dalo ukvarjat še z ljudmi, ki bi od mene nekaj radi. Zadnji meseci so bili zame obdobje, ko sem

In v ponedeljek sta šla mami in brat po atija v bolnico. Kakšno veselje!!! :) Itak je najprej popil kozarec domače vode. Že v bolnici je omenil, da ima voda iz tamkajšnje pipe čuden okus. In mu je mami iz torbice pričarala plastenko domače poglednce. Hvaležen je bil do neba in rekel, da jo bo imel samo za talepš :). No, in doma se je končno lahko do sitega napil mrzle domače vode. (Ki je nekaj najboljšega, kar človek sploh lahko pije).  Jaz pa sem počasi krenila proti Lj stanovanju, saj sem morala naslednji dan v službo.  Ne morem povedati, kako zelo ibržno se mi je zdelo naslednji dan biti v službi (da ne bo pomote: rada hodim v službo in se imam tam prav fajn), ko bi pa lahko bila doma pri familiji in pomagala pri domačih opravilih. Je pa šele ta dan prišel za mano ves stres, ki sem ga prejšnje dni tlačila na dno misli. Prišel je z vso silo in močjo ... in sem rabila nekaj dni ter precej pogovorov s prijatelji, da sem se sestavila nazaj.  Še vedno ni vse tako kot je bilo prej