Pag 2020 3/11 - Počitnice za mlade in mlajše odrasle

 Od nedelje do srede

Pogled iz cerkvice. Vir

V nedeljo smo morali vstati malo bolj zgodaj, saj smo imeli že ob 7h sv. mašo pred vaško cerkvico. Duhovni vodja, br. Matej, je kar iz nič pripravil slovesnost. Majhni prtički, majhen kelih, majhna patena … Najboljši štos je pa bil, da je že pred mašo preštel, koliko nas gre k obhajilu in pripravil pravšnje število hostij. Ker so se nam sredi daritve pridružili še nekateri, je proti koncu obhajanja pomnožil kruh. Tako so nekateri dobili le četrtino obhajila. Ki pa seveda velja isto kot taveliko obhajilo. Jezus je navzoč v vsaki drobtinici in je najbolj važno to, s kakšno ljubeznijo ga prejmemo in ne, kako velik delček smo prejeli.

Sem pa zaradi tega br. Mateja hecala še cel teden. Je kot Jezus pomnožil kruh. On pa je hecal mene, da hodim po vodi.

Kar sicer ni čisto res. Je pa res, da imam hudo plovno telo in sem lahko v morju čisto pri miru čisto navpično, pa imam glavo nad vodo. To pomeni, da tudi v bazenu zelo težko plavam po dnu, saj me takoj prinese na površje. Približno tako kot plutovinast zamašek. 😏

Vsi dnevi so potekali bolj kot ne v istem stilu: sv. maša, hvalnice, zajtrk, plaža, kosilo, popoldanski počitek, plaža, večerja, večerne aktivnosti. Spotoma pa smo še vsi poskrbeli za vse. Razdeljeni smo bili po skupinah in bili en dan zadolženi za čiščenje, drugi dan za pomivanje ...

En dan je bila naša skupina zadolžena za kuhanje. Ker so bili na meniju toasti, smo morali že ob 6.40 začeti z delom. Od šestih udeležencev sva prišla samo dva. A ni bilo panike. Skupaj z Robertom smo zrihtali vse, kar je bilo potrebno, tako da so ostali samo še pripravili mize, pa je bil svet rešen.

Je bilo pa vseeno malce bedno biti že ob 11h nazaj za pripravo kosila in ob 17h večerje. Torej se tisti dan nisem šla razvajat na Sunčano plažo, ampak samo na mestno, saj nisem imela dovolj časa za sprehod do tja in nazaj, pa da bi vmes še pošteno zaplavala in se posušila. Mah … ker gre samo za en dan, se še preživi.

Tisti dan, na katerega smo kuhali, je bil zvečer mišljen pevski večer. Ker je Rok, glasbenik, vedel, da znam peti, je napel vse moči v to, da bi me prepričal, naj bom zraven. Meni pa ni pasalo pet. Želela sem si en miren večer, ko mi ne bo treba svojih darov dajati za druge. Če sem že cel dan sekljala čebulo, papriko in paradajz, si želim vsaj mirnega večera. In res je napel vse sile. Na žalost sem bila neomajna.

"Pa bi midva zvadila en komad in potem zapela za vse."

"Ne. Ne bo me zraven."

"Pa res ne bi …?"

"Hvala za ponudbo, ampak ne."

"Ampak bi bilo res fino, če bi …"

"Lej, ne bom zraven. Saj bo veliko drugih dobrih pevcev."

No, ko smo začeli s petjem med rezanjem paprike in je videl, da so tudi so-trpini dobri pevci, je končno opustil misel na moje petje. 🎤

Vedela sem da bo pevski večer luštna reč. Tudi izbrane pesmi so bile fajn. Rok je itak štručko na svojem področju. Izvrsten muzičar, improvizator in pevec. A sem vedela, da komaj bom odprla usta, bom preglasila vsaj 10 ljudi, ki lepo pojejo. Moj dramske glasilke pač niso tiha reč. To je bil še en razlog, zaradi katerega sem se po večernicah pospravila u grad in uživala v večerji s kalamari.

Nadaljevanje lahko prebereš na tej e-povezavi.