Pag 2020 5/11 - Počitnice za mlade in mlajše odrasle

Četrtek.
Zjutraj smo, kot lahko vidite po fotki s prejšnje objave, videli čudovit sončni vzhod.

Za ta dan pa je bil mišljen tudi izlet s čolnom. Kako sem se ga veselila! Tista vihrava vožnja na krmi, pa skakanje v vodo, pa tist, ko čisto vsak pride s čolna z nasmehom do ušes in smo potem še cel dan čisto v transu … No, to.

Ker je bila moja koža že malce razrvana od vsega sonca in švicanja (33 stopinj dan na dan), sem se odločila, da bom dopoldne preživela v apartmaju. Ker letos nisem šla za en dan na odklop (saj ne, da se nisem trudila, a nisem našla družbe za izlet v mesto Pag), sem to dopoldne nujno potrebovala tudi za svojo dušo. Za ureditev misli, nekaj spanca, zapiske, spotoma pa sem še br. Mateja prosila za spoved.

Ne vem, kako to, ampak čisto vsako leto se mi na teh Robertovih počitnicah tudi duhovno ogromno dogaja. Cel kup nekih bojev, skušnjav, molitve, ves cajt tudi možgani kar nekaj meljejo … To se cel teden nabira in nabira. Zdaj pa: če imam okrog sebe osebo in čas, kjer lahko vse to dam iz sebe, je ok. Če nimam, tako kot letos, dobi pa tisto porcijo spovednik.

In br. Matej je … waw! S tako lahkoto in vedrostjo je preživel vse to moje razpravljanje in razlaganje, da sem bila kakšen trenutek čisto brez besed.

V vseh teh letih mojih spovedi sem zamenjala že nekaj spovednikov. Nekateri so bili za daljše obdobje, drugi samo za tisto priložnost. Nekateri so me prepoznali po glasu, drugi so si najbrž želeli, da me ne bi 😏. Nekateri so me poznali že od prej, drugi so me spoznavali tekom srečanj. Pri nekaterih sem se spovedala v spovednici, pri drugih sredi narave. In moram priznati, da mi je spoved kot pogovor daleč najbližja. Takrat nekako lažje dojemam, da vse to govorim Jezusu, ki je itak prisoten, tudi če tega nimam ves čas v mislih.

Tudi tokrat je bilo tako. Pogovor ob mizi, na štiri oči. In tako fajn, da nisem bila omejena s časom. Tako sem res lahko izpovedala vse, kar mi je ležalo na duši in je tudi občutek po tem bil kot da sem vse težave, stiske in boje prepustila Jezusu. Naprej pa šla olajšana in vesela v nov dan.

Br. Matej, hvala, da si si vzel čas zame in me poslušal. In hvala za podeljen zakrament.

No, čoln. Ker je bil na popravilu, je vožnja odpadla. Tako sem šla popoldne lepo na plažo in uživala  v plavanju. Nekdo je v vodo prinesel dve žogici, ki smo si ju podajali. V nekem trenutku sem ostala sama s fanti in si podajala. No … jaz sem bolj skušala vreči v neko smer. Oni so pa med sabo in meni podajali prav mojstrsko. Sem bila nekaj časa brez besed, začudena, kako odlično jim gre. Res: waw!

Sunčana. Vir

Pa igra Ali-ali. To smo se igrali z eno žogico. Nekomu podaš in ga spotoma vprašaš. On odgovori, poda nekomu drugemu in mu postavi vprašanje. Vprašanja pa so bila vseh sort. Od "Pizza ali burek?" do "Pametna ali lepa?" Je bilo prav zabavno. Na neki ravni plitko do konca, po drugi strani pa smo se bili na nežen način prisiljeni odpreti in spoznavati. Luštna reč.

Zvečer smo imeli sveto mašo ob sončnem zahodu. Na istem kuclju kot je bil vzhod. Saj ne, da se mi v tisti vročini sploh ni dalo rinit v tisti breg. Sem že razmišljala, da res ne bi šla. Pa me je Robert prosil, če lahko igram kitaro med mašo. In kaj mi je preostalo? Očitno je bila to Božja volja. In sem šla. Sem se pa odločila, da med mašo ne bom lepo igrala in pela. Ampak bom igrala in pela v molitvi. 

So rekli, da je bilo vse skupaj takooo lepooo. 🎵

Sama svojega petja in igranja nisem dojemala sploh. Drugih zaradi nasprotnega vetra nisem slišala. Razen glasbenice, ki je na moji desni tako lepo ubirala dodatno štimo. Meni je bilo samo važno, da sem tam z Jezusom na zmenku. In ko je bila pesem Nihče ne ljubi te kot jaz, me je spet skoraj zlomilo ... Ta pesem se me zadnje leto in pol vedno dotakne. Kot ljubezenska pesem, ki jo meni Jezus zapoje <3.

Po prihodu do hiše smo se podružili na naši terasci. Od doma sem prinesla savinjski želodec, od Roberta smo si sprosili en kruh, prinesli skupaj še kozarce in pijačo ter veselo klepetali dolgo v noč. Ob hrani je res vse lažje. In ker smo čez dan spotili veliko tekočine, smo jo morali tudi nadoknaditi. Vrč vode je veselo hodil prazen do pipe in poln nazaj, za zraven je pa prav pasala peneča ječmenova pijača z dodatkom hmelja.

Nadaljevanje lahko prebereš na tej e-povezavi.