Še zdaj se mi pozna :P
Priznam. Imam neko hudo srečo, da sem kar naprej na urgenci. Ne sicer zaradi sebe, ampak zaradi prijateljev, ki rabijo urgentno pomoč po poškodbah.
Prvič sem bila tam s prijateljico, ki je imela zvinjen gleženj.
Drugič s cimro, ki si je poškodovala zapestje.
Tretjič zaradi atijevega infarkta.
Četrtič pa ta konec tedna, ko si je prijatelj poškodoval rebra.
Ajaaaa! Čisto sem pozabila! Čisto prvič sem bila na urgenci pri svojih cca. petih letih, ko sem padla s kuhinjskega elementa. Takrat je bilo res zame.
Ko je babica previjala bratranca (to so bili še tisti časi, ko so na nas pazile babice in ni bilo treba v vrtec :) ), sem sama zlezla na kuhinjski element. Ker mi niso hoteli pokazati, kaj je v najvišjem, sem se pač zorganizirala in šla sama pogledat. Ddd!
Podstavila sem si stol, zlezla nanj, potem stopila na element in ravno prav dosegla, da sem lahko s prsti potipala in vsebino najvišje police prebrodila. Očitno sem imela že takrat težave z ravnotežjem in sem (logično) zgrmela po tleh. Po mojem sem se drla na vse grlo, saj so si dogodki po tem sledili v logičnem vrstnem redu:
- mami je prišla prej iz službe in me peljala v Celje
- čakali sva pred 21ko v celjski bolnici. Ko sem se končno umirila, je prišla (seveda zelo rahločutna :/ ) sestra in me iztrgala iz maminega naročja
- notri sem se drla na vse grlo. V resnici se sploh ne spomnim, da bi me kaj bolelo. Bila sem samo v stiski in prestrašena, med tujimi ljudmi ... pa sem svoje občutje pokazala na edini način, na katerega sem zmogla. (In takrat je bilo najbrž zadnjič, ko sem se na vse grlo zjokala :/ ).
Dohtarju je bilo očitno kmalu vsega dovolj in je z rezkim glasom rekel: "Tih bot." V trenutku sem zaprla gobec in počakala, da so me odnesli nazaj k mami. Mami je sedela zunaj in pravi, da ji ni bilo jasno, kaj so z mano počeli. Kr naenkrat sem utihnila in je imela na sumu, da so mi dali narkozo. Takrat še pač niso bili cajti, ko bi kdorkoli vprašal starše, če se s tem strinjajo. So pač naredili in je bilo. No, narkoza je bila bolj v zdravnikovem glasu kot pa z injekcijo. Takrat smo otroci še kaj ubogali :P.
V glavnem: pri padcu so mi očala prebila arkado in imam levo obrv še zdaj prekinjeno. Ni hudega. Ostala sem samo brez očal in to so bila edina očala, ki sem jih kdajkoli izgubila, zlomila ali kakorkoli drugače zatavšala. Kr podvig za nekoga, ki ima očala že 32 let in jih redno nosi, ane?
Imam pa še kakšno posledico ali dve:
- bojim se padca in ne maram hoditi v hribe, ker mi je grozno hoditi po pobočju
- posledično ne bom šla nikoli na Triglav. Prava Slovenka gor ali dol :)
- po moje se mi tut na glavi pozna ... Ampak bi skoraj vsi, ki me poznajo, zatrdili, da se mi je poslabšalo :)
Prvič sem bila tam s prijateljico, ki je imela zvinjen gleženj.
Drugič s cimro, ki si je poškodovala zapestje.
Tretjič zaradi atijevega infarkta.
Četrtič pa ta konec tedna, ko si je prijatelj poškodoval rebra.
Ajaaaa! Čisto sem pozabila! Čisto prvič sem bila na urgenci pri svojih cca. petih letih, ko sem padla s kuhinjskega elementa. Takrat je bilo res zame.
Ko je babica previjala bratranca (to so bili še tisti časi, ko so na nas pazile babice in ni bilo treba v vrtec :) ), sem sama zlezla na kuhinjski element. Ker mi niso hoteli pokazati, kaj je v najvišjem, sem se pač zorganizirala in šla sama pogledat. Ddd!
Podstavila sem si stol, zlezla nanj, potem stopila na element in ravno prav dosegla, da sem lahko s prsti potipala in vsebino najvišje police prebrodila. Očitno sem imela že takrat težave z ravnotežjem in sem (logično) zgrmela po tleh. Po mojem sem se drla na vse grlo, saj so si dogodki po tem sledili v logičnem vrstnem redu:
- mami je prišla prej iz službe in me peljala v Celje
- čakali sva pred 21ko v celjski bolnici. Ko sem se končno umirila, je prišla (seveda zelo rahločutna :/ ) sestra in me iztrgala iz maminega naročja
- notri sem se drla na vse grlo. V resnici se sploh ne spomnim, da bi me kaj bolelo. Bila sem samo v stiski in prestrašena, med tujimi ljudmi ... pa sem svoje občutje pokazala na edini način, na katerega sem zmogla. (In takrat je bilo najbrž zadnjič, ko sem se na vse grlo zjokala :/ ).
Dohtarju je bilo očitno kmalu vsega dovolj in je z rezkim glasom rekel: "Tih bot." V trenutku sem zaprla gobec in počakala, da so me odnesli nazaj k mami. Mami je sedela zunaj in pravi, da ji ni bilo jasno, kaj so z mano počeli. Kr naenkrat sem utihnila in je imela na sumu, da so mi dali narkozo. Takrat še pač niso bili cajti, ko bi kdorkoli vprašal starše, če se s tem strinjajo. So pač naredili in je bilo. No, narkoza je bila bolj v zdravnikovem glasu kot pa z injekcijo. Takrat smo otroci še kaj ubogali :P.
V glavnem: pri padcu so mi očala prebila arkado in imam levo obrv še zdaj prekinjeno. Ni hudega. Ostala sem samo brez očal in to so bila edina očala, ki sem jih kdajkoli izgubila, zlomila ali kakorkoli drugače zatavšala. Kr podvig za nekoga, ki ima očala že 32 let in jih redno nosi, ane?
Imam pa še kakšno posledico ali dve:
- bojim se padca in ne maram hoditi v hribe, ker mi je grozno hoditi po pobočju
- posledično ne bom šla nikoli na Triglav. Prava Slovenka gor ali dol :)
- po moje se mi tut na glavi pozna ... Ampak bi skoraj vsi, ki me poznajo, zatrdili, da se mi je poslabšalo :)
Komentarji
Objavite komentar