Kaprijske počitnice 3. termin 2019 2/3
Torek
Temperature so prišle do 38 stopinj. Ko sem hrepenela po
klimatizirani sobi z ležalnikom, mi je Robert predlagal kot na podstrehi. In
sem ga dodobra izkoristila. Kako lepo se je bilo po kosilu malo ohladiti! Hvala, Robert
in stanovalci podstrešnih sobic!
In še nekaj sem te dni dobila: herpes. Sem ga komaj čakala 😛. Glede na tempo, ki sem ga imela prejšnjih 14 dni, se mi še čudno zdi, da je
prišel tako pozno. In Bogu hvala za kremco. Tako ga bom lahko v kali zatrla 💋.
Zaradi tempa prejšnjih dni pa tudi moja hrbtenica počasi
kaže zobe. Nenehno šibanje sem in tja, ne dovolj počitka in modrc (grrrr!) so
mi dali po grbi, da me nekaj mišic pošteno zateguje. Saj bo. Nekaj dni v
zasebnosti doma bo vse poštimalo 😇.
 |
| Razgled po bregu navzdol. Večerni hlad <3. |
Danes je bil na jedilniku sataraš. To je jed iz paprike,
paradajza in jajc. Prejšnja dva tedna sem se še nekako potrudila, za današnji
dan pa sem se odločila, da grem na večerjo v down town, saj mi paprika niti pod razno ne diši. Šli sva skupaj z Vlasto
in se imeli prav fajn. Če me spomin ne vara, sem prvič v življenju jedla
kalamare, ki niso bili predhodno zamrznjeni. Njamiii! 💖
Čeprav sem se nekako odločila, da se bom domov odpravila v
petek, nekako nisem mirna v tej odločitvi. V biti nisem mirna že od nedelje in
nimam pojma, kaj naj naredim za to. Bi šla domov v četrtek? Ne. V sredo?
Prekmalu. V petek? Kaj pa vem. In se odločila: poravnano imam za do petka, torej bom ostala do
petka. A nikakor nisem našla miru v sebi. In se res nisem mogla odločiti. Vsi,
ki me malce bolje poznate, dobro veste, da sem odločna. Ko se odločim, je to
to.
Tokrat pa mi ni ni ni šlo. To je zame precej čudno. In potem
se še sekiram zaradi tega, ker se ne morem odločiti. 🙈
Kar nekaj deklet me je vprašalo, kako to, da sem tako
žalostna oz. pripomnilo, da nisem taka kot ponavadi in, kaj se z mano dogaja.
Ne vem natančno, kaj se z mano dogaja. Vem le, da ne čutim hude potrebe po tem,
da bi zabavala vse okrog sebe. Za spremembo sem čisto zadovoljna z mirom.
Prejšnjih 14 dni sem čutila mir v srcu. Skoraj vse dni. Te dni pa … 😕.
Ko je današnji večerni trajekt zapiskal v slovo, sem dobila
pa solze na oči. Tako rada bi bila na njem in na poti v Slovenijo! Hm … Je to
povezano z mojim notranjim mirom? Kaj naj pa zdaj?
In še vedno nisem dojela, kaj
je Božja volja zame.
Nič. Jezusa sem pri večerni molitvi prosila: "Če je
tvoja volja taka, da grem že zjutraj domov, me zbudi pravi čas, da bom
napakirala."
Komentarji
Objavite komentar