Kaj vse se meni ne zgodi ... Ni, da ni ...
Sredi julija 2016 sem med intenzivnim pisanjem diplome in učenjem za zadnji izpit dobila klic s POPa:
"Dober dan, Barbara tu. Kličem vas v zvezi z vašo prijavo na oddajo Ljubezen na deželi. Rada bi vas povabila k nam na sestanek, da se spoznamo in se vi odločite, ali bi v nadaljevanju še sodelovali z nami ali ne."
"Ha? Gospa, se opravičujem ... Slišala sem, da ta oddaja obstaja, ampak prijavila se zagotovo nisem. V resnici sploh ne vem, o čem govorite."
"Vam bom prebrala, kaj piše." In tetica prebere. Same resnične stvari o meni. Še rojstni datum. Baje sta prijavi priloženi še dve fotografiji, s katerih je razvidno, da sem simpatična in nasmejana mladenka.
Kaj? Kot da nimam te dni že dovolj težav z vsem možnim. In zagotovo časa na pretek: najtežji izpit plus diploma iz nule, spotoma še služba, pa tudi za spanje in hrano bi rada imela nekaj uric dnevno ...
Izvedela sem tudi, kateremu v oddaji predstavljenemu mladeniču sem namenjena. Svašta! Celo tukaj so me determinirali! Zavijam z očmi ... 👀😦😬
Prosila sem jo, če me lahko pokliče čez kakšno uro, da pridem k sebi. Ker res ne vem nič o tem in se bom šele takrat sposobna normalno pogovarjati. Bilo mi je neprijetno, nerodno, jezna sem bila, žalostna, pa še spraševala sem se, od kod nekomu ideja, da se vtika v moje življenje. Mašina, ma folk enga cajta ...
Seveda pa sem morala to izkušnjo nemudoma podeliti s prijateljico. Njen prvi odziv: "Anja, kaj vse se pa tebi ne zgodi!" je bil pravi balzam za mojo dušo. Za vsak slučaj je sicer še vprašala, kako sem se odločila, a ko je slišala svojemu enako mnenje, sva se začeli hkrati krohotati.
Najbrž si mislite, kakšen je bil moj odgovor. No, točno tak!
Tetica me je čez pol ure res poklicala in razumela, da ne želim sodelovati, nisem pa dobila niti najmanjšega namiga, če sploh verjame moji resničnosti.
Še dve leti po tem, ko tole pišem, ne morem verjeti ... Kaj vse pride folku na misel! Zakaj se ni tisti-a raje sam prijavil-a, če mu-ji je že ideja tako zelo všeč :P.
Osebo, ki me je prijavila, vljudno naprošam, da mi ob prvi priliki časti pivo in mi razloži, kaj jo je napeljalo na misel, da bi jaz rada nastopila na TV-ju. Upam, da ima reeeees dobre argumente.
Če pa še komu kdaj pade kaj podobnega na misel: hvala, da me imate radi in mi želite dobro. Ampak vseeno bi raje sama izbirala, kaj bom počela
. Svojo ljubezen do mene lahko pokažete tudi na kak drug način in si želim, da se v prihodnje poslužujete tistih.
"Dober dan, Barbara tu. Kličem vas v zvezi z vašo prijavo na oddajo Ljubezen na deželi. Rada bi vas povabila k nam na sestanek, da se spoznamo in se vi odločite, ali bi v nadaljevanju še sodelovali z nami ali ne."
"Ha? Gospa, se opravičujem ... Slišala sem, da ta oddaja obstaja, ampak prijavila se zagotovo nisem. V resnici sploh ne vem, o čem govorite."
"Vam bom prebrala, kaj piše." In tetica prebere. Same resnične stvari o meni. Še rojstni datum. Baje sta prijavi priloženi še dve fotografiji, s katerih je razvidno, da sem simpatična in nasmejana mladenka.
Kaj? Kot da nimam te dni že dovolj težav z vsem možnim. In zagotovo časa na pretek: najtežji izpit plus diploma iz nule, spotoma še služba, pa tudi za spanje in hrano bi rada imela nekaj uric dnevno ...
Izvedela sem tudi, kateremu v oddaji predstavljenemu mladeniču sem namenjena. Svašta! Celo tukaj so me determinirali! Zavijam z očmi ... 👀😦😬
Prosila sem jo, če me lahko pokliče čez kakšno uro, da pridem k sebi. Ker res ne vem nič o tem in se bom šele takrat sposobna normalno pogovarjati. Bilo mi je neprijetno, nerodno, jezna sem bila, žalostna, pa še spraševala sem se, od kod nekomu ideja, da se vtika v moje življenje. Mašina, ma folk enga cajta ...
Seveda pa sem morala to izkušnjo nemudoma podeliti s prijateljico. Njen prvi odziv: "Anja, kaj vse se pa tebi ne zgodi!" je bil pravi balzam za mojo dušo. Za vsak slučaj je sicer še vprašala, kako sem se odločila, a ko je slišala svojemu enako mnenje, sva se začeli hkrati krohotati.
Najbrž si mislite, kakšen je bil moj odgovor. No, točno tak!
Tetica me je čez pol ure res poklicala in razumela, da ne želim sodelovati, nisem pa dobila niti najmanjšega namiga, če sploh verjame moji resničnosti.
Še dve leti po tem, ko tole pišem, ne morem verjeti ... Kaj vse pride folku na misel! Zakaj se ni tisti-a raje sam prijavil-a, če mu-ji je že ideja tako zelo všeč :P.
Osebo, ki me je prijavila, vljudno naprošam, da mi ob prvi priliki časti pivo in mi razloži, kaj jo je napeljalo na misel, da bi jaz rada nastopila na TV-ju. Upam, da ima reeeees dobre argumente.
Če pa še komu kdaj pade kaj podobnega na misel: hvala, da me imate radi in mi želite dobro. Ampak vseeno bi raje sama izbirala, kaj bom počela
. Svojo ljubezen do mene lahko pokažete tudi na kak drug način in si želim, da se v prihodnje poslužujete tistih.
Komentarji
Objavite komentar