Kaprije DeLuxe 2018 1/12

12. 8. 2018, nedelja

Tako. Pa sem ponovno prispela na ta otok. Priznam, da sem zelo dolgo razmišljala, ali bi šla ali bi za praznik raje ostala doma, nazadnje pa je vseeno zmagala ljubezen do plavanja. 

Za prihodnji teden sem se namenila narediti tri stvari:

•         pogovor z neimenovanim mladeničem,
•        vsakodnevno plavanje do Otočka ljubezni,
•        biti del ekspedicije, ki se bo za namen ogleda sončnega vzhoda opravila na najvišji vrh otoka.

Mladeniča, ki je v julijskem terminu vznemiril moje srce, ni z nami, tako da nadaljevanja vélike ljubezenske zgodbe 😁 ne boste mogli prebrati (Tudi če bi bil, tega dela svoje zasebnosti (še) ne bi želela deliti z vesoljnim svetom. Pa tudi: tistemu fantu lahko privoščimo malce zasebnosti, kajne?) 

Ker je prva točka odpadla, sem namesto nje izbrala novo nalogo zase: vsak dan zapisovati zanimive dogodivščine in opažanja ter jih po prihodu domov strniti v tele zapiske.

Torej: ura je 23:12 in ležim v šotoru. Vrt pred hišo (če se temu lahko reče vrt – je bolj dvorišče s kamni in nekaj drevesi) je precej zaseden s šotori. Če se ne motim, smo postavili 12 šotorov. Baje jih ni bilo toliko še nikoli. Sem pa slišala eno od soudeleženk (ki ima včkratno izkušnjo tovrstnih počitnic 😊), reči:

»To sploh ne izgleda kot nekaj šotorov. Bolj spominja na camp,« in moram priznati, da ima prav. Veliko nas je. Tole šotorjenje me sicer veseli, me pa tudi malce skrbi. V vseh letih sem enkrat spala v šotoru, ki sem ga postavila ob domači hiši, in enkrat v naravi s prijatelji. In jaz se odpravim na šotorjenje? Jap. Sem se odločila, da bom stopila iz cone udobja in se prepustila novim dogodivščinam. Močno upam, da mi bo všeč 😊.

Jutranji razgled iz mojega domeka.

Ležim in se počutim kot kraljična na zrnu graha. Pod sabo imam šotorsko dno, 2 armafleksa, samonapihljivo blazino in spalno vrečo. To je 5 plasti. Kot grahek se bo zagotovo javil kakšen kamenček, ki ga v temi postavljanja šotora nisem uspela videti, bomo pa že zjutraj uspeli videti, koliko sem vzdržljiva in koliko pripravljena na odraslo življenje (Bruno Bettelheim je v knjigi Pomen pravljic: raba čudežnega zelo lepo opisal, kaj tisti grahek pomeni). Zdilala sem se tudi za povšter, tako da imam super udobje. Eno od prednosti šotorjenja vidim že zdaj. Imam prižgano lučko in to ne moti nobene cimre. Wiuwiu!

Svojo pot sem začela že zvečer in prespala pri prijateljici, s katero sva šli zjutraj skupaj k sv. maši, pa k njenim na zajtrk in počasi proti Ljubljani. Ko sva prispeli na postajališče, je bilo tam že nekaj z nahrbtniki ali kovčki obdanih mladih ter sva takoj vedeli, da nisva prvi. Od vseh napočitnicepotujočih sem jih poznala samo 5. Vseh ostalih 50 pa je bilo zame novih. Prav zabavno je bilo, kako so nekateri po tem, ko sem povedala svoje ime, rekli: "Si ti tista Anja, ki piše blog?"
"Mmmm ... ja." Nisem vedela, kaj drugega naj odvrnem.
Nekateri so me pogruntali po napolitankah. Ki so, to se vsakič znova potrdi, super stvar za vzpostavljanje prvega stika. Pa še njami so :).

Potovanje je potekalo po ustaljenem redu in brez presenečenj. Tudi postanek v Šibeniku je bil prav fajn :). Oglasili smo se pri želvicah in v katedrali, se spotoma pošteno prepotili in ob uri prihoda trajekta naložili svojo in skupno prtljago na pomol.

Ko smo ob 21.30 prispeli do prostora naših počitnic, sem najprej postavila svoj domek. Gre za samopostavljiv šotor, ki mi ga je prijazno posodil bratranec (Hvala, Blaž!) in je bil v 2 sekundah postavljen. Ker je bilo že precej temno, klinov nisem zabijala, sem pa prosila enega od fantov, če bi mi lahko jutri pomagal pri tem opravilu. Sama se namreč pri tem prav nič ne znajdem ☹.

Našpricala sem se še s svojim najljubšim repelentom, se zasilno očedila z vlažnimi robčki (sori, ampak se mi res ne da čakati v kopalnici), oblekla spalno srajčko in šla na WC. Spotoma sem srečala še Roberta, voditelja tedna, ki je prebral blogovske zapiske julijskega termina, in rekel:

»Kako pa to, da imaš spalno srajčko?« Jaz pa v smeh. Na fertik sem se nasmejala njegovi izjavi. Robert ima super smisel za humor.

Zdaj, po pisanju zapiskov samo še zmolim za vse sokaprijce, za prijetno vzdušje, za prijateljevo družino, za jutrišnjo mirno gladino morja in bom zaspala.

No … ravnokar slišim glasne Italijane, ki klepetajo na drugi strani dvoriščnega zidka, zato si bom prej namestila še čepke.

Lahko noč 😊.

Za nadaljevanje kliknite tukaj.