Kaj mi polepša dan? Izlet.

To soboto bi se morala dobiti s prijatelji s Kaprij. Pa je druženje padlo v vodo zaradi prenove prostorov. Potem sem načrtovala, da bi šla na koncert na Gorenjsko. Pa je odpadel zaradi bolezni.

Načrtovala sem tudi, da bi obiskala prijateljico in njeno družino na Gorenjskem. Pa je sporočila, da ima celodnevne obveznosti na drugem koncu naše deželice.

Pa sem mislila, da bi obiskala bivšega sošolca in njegovo družino na Gorenjskem. Pa je šel v tujino.

Torej sem po sili razmer ostala v svoji Lj-sobi. Šla v miru k sveti maši, pozajtrkovala in začela z branjem romana Tesse Afshar. In upala, da večerno druženje s prijatelji ne bo odpadlo.

Pa mi je prijateljica napisala, da se opravlja na lepše.
"O, kk fajn! Meni so pa vsi načrti padli v vodo. Kam pa greš?"
"Na morje rolat. Greš zraven?"
"Če bom morala rolat, raje že prej rezerviram rešilca. Drugače pa z veseljem."
"Ok! Čez eno urco bom pri tebi!"

Wihaaaa! Prha, pakiranje nujnih pripomočkov kot so sončna očala, piškoti in knjiga, vrečkica s knofkastimi uhani in akcija!

Pogled z mojega sedeža.

Ob približno 13h sva prišli na parkirišče, prijateljica pa me je takoj za tem peljala na kosilo. In to kakšno kosilo! Ni tako zelo pomembno, kaj sva jedli, ampak bolj, kje sva sedeli. Med vsemi občutji, ki so me v prvih 10-ih minutah navduševali, natakarju sploh nisem mogla razumno odgovarjali na vprašanja, kaj bi jedla in kaj pila. Imela sem prazno glavo in polno srce. Le kako naj potem razmišljam :P. Prav na smeh mu je šlo, ko me je gledal in skušal od mene izvleči kaj razumnega. Sem mu kar priznala, da imam prazno glavo :P.

Sonce, toplota, dobra družba, navdušenje nad morjem, spomini na pretekle morske počitnice in veselje ob potepanju so mi preprečevali razumne odgovore še nekaj časa, potem sem pa končno prišla k sebi. Ampak ne se bat. Popolnoma nisem prišla k sebi še do naslednjega dneva :).

Ko sva pospravili naročeno, sva šli vsaka na svoj konec. Ona rolat, jaz pa ob obalo po družbo šumenja morja, toplih kamenčkov, sončka in samote. Z uhančki smo naredili fotošuting, potem sem pa neizmerno uživala v urici in pol samote.

Kakšen užitek! Res si že predolgo nisem vzela časa samo zase. Daleč od zahtev vsakdana, z možnostjo samote in nemotečih dejavnikov. Pa še sonce in šumenje morja in tisti vonj ... Še zdajle, ko vsa naspidirana igram po tipkovnici, si v glavi zlahka nakomponiram tiste občutke ...

Zdi se mi, da bi šel osvežilnik prostora z vonjem po morju dobro v promet. Si predstavljate, da ležite na domačem balkonu, osvetljeni s soncem, v ozadju igra zgoščenka z zvoki morja in galebov, vi pa si našpricate ta vonj? Ambientacija v nulo <3.

Nisem si mogla pomagati, nujno sem morala tudi noge namočiti v vodo. Ni bila toplote za kopanje, bila pa je super za osvežitev in obujanje spominov na vsa potepanja po obalah v hladnejših mesecih: januar na Debelem Rtiču, februar na hrvaški obali, november na Krku ... in čisto vsakič moram namočiti stopala v vodo. Drugače sploh nimam občutka, da sem na morju :).

Res je bilo lepo. Ta izlet mi je napolnil baterije za posvečen čas, za darilo in za uslugo. Noro lepo je bilo in mislim, da bi lahko večkrat takole švignila na obalo. Ali pa si mogoče nekoč, ko bom imela službo in normalne prihodke, privoščila vikend paket ... Ooo ... direkt za v žilo <3.

Priporočam tudi vam. Nekaj uric, ki bo spremenilo cel prihodnji teden <3.