Zimski vikend za mlajše odrasle
Glede na to, kako dolgo sem že samska, sem se res malokrat udeležila dejavnosti in vikendov, ki so namenjeni samskim. Ene duhovne vaje za samske, pa romanje v Padovo za samske, potem lani Kaprije in letos Zimski vikend v Šmarjeti, ki pa nista samo za samske, ampak se nas vseeno veliko nabere.
Ko sem šla prvič v življenju na duhovne vaje za samske, sem, logično, pričakovala, da bo itak tam eden zame. No ... že po prvem pogledu na soudeležence sem pomislila, da bi najraje šla domov. Itak! Tam ni bilo nobenega s samozavestjo nabildanega 30 + letnika, ki bi mi spodnesel noge.
No ... Bogu hvala! Zdaj si takega partnerja niti ne želim več :).
Sem pa v tisti minuti takrat spoznala eno pomembno reč: sem prišla sem samo zato, da bom nekoga spoznala, ali tudi zato, da se bom imela lepo? Zmagala je druga varianta in je bilo res prijetno. Zakaj prijetno?
Veste tisti občutek, ko si med ljudmi, ki nosijo podoben križ kot vi? Ravno tisti vikend se mi je to prvič zgodilo. Prijeten občutek edinosti, čeprav sem bila žalostna zanje, da morajo nositi tako težak križ. Ne nosijo/nosimo samo samo križa samskosti. Zraven pridejo tudi žeblji osamljenosti, zapuščenosti, nevrednosti, neljubljenosti, za vse si sam, nimaš s kom na počitnice, nihče te v dno duše ne razume ... in mnoge druge preizkušnje, ki se pa od osebe do osebe razlikujejo.
Na teh duhovnih vajah je bilo potem res lepo in zabavno. Na primer: bila sem v sobi, ki je bila 3 dolge hodnike in ogromno stopnišče oddaljena od toaletnih prostorov. To je pomenilo, da sem morala ob 11h zvečer tako daleč po mrzlih februarskih hodnikih vse do tja opravit svoje. Šli sva skupaj s cimro. Na "stoletno romanje do svete Toalete." To je bilo smeha! In veste, kako po samostanskih hodnikih odmeva? No, to! Zadrževanje smeha je še bolj zanimiva reč :D. S takratnima cimrama se še vedno do solz nasmejemo tisti dogodivščini :).
Letošnji februar pa sem bila na Zimskem vikendu za mlajše odrasle v Šmarjeti skupaj s 40 udeleženci. Nekateri v parih, večina samskih.
Bilo je luštno, zanimivo in pestro. Ne bom vam izdala vsega dogajanja. Povem samo, da sem šla v soboto že pred kosilom na dva zmenka. Sprehod v dvoje po sončku je bil super ideja. Priznam, da mi je bilo sprva grozno nerodno in bi jo spet najraje popihala domov, v varno zavetje poznanih dogodivščin. Ampak sem ponovno v sebi naredila korak: "Kaj mi pa bo hudega, če grem na sprehod z mladeničem? Prav nič! In kaj je tako groznega, če stopim iz cone udobja? Prav nič! No, torej! Nehaj se smilit sama sebi, obuj se v čevlje, pusti tremo v copatih in gremo na sprehod!"
In sem šla.
Sploh ne vem, kaj sem tako komplicirala, ko je bilo pa prav luštno. Tale "stopiti iz cone udobja" je pošteno koristna stvar. In še ... vaja v zmenkih ... res ne vem, zakaj toliko skrbi ...
Po večerji pa sem šla še na en sprehod. S prijateljem. Ko sva se naveličala sprehajati, sva sedla na klopco in klepetala. Kako zelo lepo se je pogovarjati z moškimi! Z vsakim pogovorom sem manj živčna in z vsakim pogovorom bolj vidim, kakšno čudovito raznolikost je Bog naredil med moškimi in ženskami! To lahko uvidimo šele takrat, ko se več pogovarjamo in gremo bolj na globoko. Za kar so takšni vikendi in počitnice idealna priložnost :).
Naslednji dan zjutraj smo šli k sveti maši, pozajtrkovali in se odpravili na kopanje v Šmarješke toplice. Jupijupiiii! Veste, kako je bilo šele to fajn? Direkt za v žilo!
Mehurčki v topli vodi, pa zunanji bazen z mehurčki in plavanjem, pa plavanje in klepet v notranjem ... Prijetno. Predvsem sem hvaležna za tisti dolg klepet. Bogu hvala!
Hvaležna za ta klepet in za cel vikend.
Za vsa nova poznanstva in obnovljena stara.
Za vse prijetne besede in lepe poglede.
Za ves smeh in pogovor po skupinah.
Za zavedanje, da sem vredna, zanimiva in ljubljena. Bogu hvala!
Ko sem šla prvič v življenju na duhovne vaje za samske, sem, logično, pričakovala, da bo itak tam eden zame. No ... že po prvem pogledu na soudeležence sem pomislila, da bi najraje šla domov. Itak! Tam ni bilo nobenega s samozavestjo nabildanega 30 + letnika, ki bi mi spodnesel noge.
No ... Bogu hvala! Zdaj si takega partnerja niti ne želim več :).
Sem pa v tisti minuti takrat spoznala eno pomembno reč: sem prišla sem samo zato, da bom nekoga spoznala, ali tudi zato, da se bom imela lepo? Zmagala je druga varianta in je bilo res prijetno. Zakaj prijetno?
Veste tisti občutek, ko si med ljudmi, ki nosijo podoben križ kot vi? Ravno tisti vikend se mi je to prvič zgodilo. Prijeten občutek edinosti, čeprav sem bila žalostna zanje, da morajo nositi tako težak križ. Ne nosijo/nosimo samo samo križa samskosti. Zraven pridejo tudi žeblji osamljenosti, zapuščenosti, nevrednosti, neljubljenosti, za vse si sam, nimaš s kom na počitnice, nihče te v dno duše ne razume ... in mnoge druge preizkušnje, ki se pa od osebe do osebe razlikujejo.
Na teh duhovnih vajah je bilo potem res lepo in zabavno. Na primer: bila sem v sobi, ki je bila 3 dolge hodnike in ogromno stopnišče oddaljena od toaletnih prostorov. To je pomenilo, da sem morala ob 11h zvečer tako daleč po mrzlih februarskih hodnikih vse do tja opravit svoje. Šli sva skupaj s cimro. Na "stoletno romanje do svete Toalete." To je bilo smeha! In veste, kako po samostanskih hodnikih odmeva? No, to! Zadrževanje smeha je še bolj zanimiva reč :D. S takratnima cimrama se še vedno do solz nasmejemo tisti dogodivščini :).
Letošnji februar pa sem bila na Zimskem vikendu za mlajše odrasle v Šmarjeti skupaj s 40 udeleženci. Nekateri v parih, večina samskih.
Bilo je luštno, zanimivo in pestro. Ne bom vam izdala vsega dogajanja. Povem samo, da sem šla v soboto že pred kosilom na dva zmenka. Sprehod v dvoje po sončku je bil super ideja. Priznam, da mi je bilo sprva grozno nerodno in bi jo spet najraje popihala domov, v varno zavetje poznanih dogodivščin. Ampak sem ponovno v sebi naredila korak: "Kaj mi pa bo hudega, če grem na sprehod z mladeničem? Prav nič! In kaj je tako groznega, če stopim iz cone udobja? Prav nič! No, torej! Nehaj se smilit sama sebi, obuj se v čevlje, pusti tremo v copatih in gremo na sprehod!"
In sem šla.
Sploh ne vem, kaj sem tako komplicirala, ko je bilo pa prav luštno. Tale "stopiti iz cone udobja" je pošteno koristna stvar. In še ... vaja v zmenkih ... res ne vem, zakaj toliko skrbi ...
Po večerji pa sem šla še na en sprehod. S prijateljem. Ko sva se naveličala sprehajati, sva sedla na klopco in klepetala. Kako zelo lepo se je pogovarjati z moškimi! Z vsakim pogovorom sem manj živčna in z vsakim pogovorom bolj vidim, kakšno čudovito raznolikost je Bog naredil med moškimi in ženskami! To lahko uvidimo šele takrat, ko se več pogovarjamo in gremo bolj na globoko. Za kar so takšni vikendi in počitnice idealna priložnost :).
Naslednji dan zjutraj smo šli k sveti maši, pozajtrkovali in se odpravili na kopanje v Šmarješke toplice. Jupijupiiii! Veste, kako je bilo šele to fajn? Direkt za v žilo!
Mehurčki v topli vodi, pa zunanji bazen z mehurčki in plavanjem, pa plavanje in klepet v notranjem ... Prijetno. Predvsem sem hvaležna za tisti dolg klepet. Bogu hvala!
Hvaležna za ta klepet in za cel vikend.
Za vsa nova poznanstva in obnovljena stara.
Za vse prijetne besede in lepe poglede.
Za ves smeh in pogovor po skupinah.
Za zavedanje, da sem vredna, zanimiva in ljubljena. Bogu hvala!
Komentarji
Objavite komentar