Cvetke z rehabilitacije

Oddelek za fizioterapijo. Vseh sort tet in stricev, ki imajo različne stopnje gibalne oviranosti.

Tetica, ob kateri sta dve terapevtki in jo spodbujata h korakom ob hodulji s kolesi. Premikajo se bolj po polževo, pa vseeno tetica stiska premze pri spremembi smeri.
Leva terapevtka: “Gospa, dobro bi bilo, če bi premze spustili.”
In odvrne desna: “Pa, če driftamo, no!”

Nisem se mogla upreti krohotanju. 

Neki drug dan.

Večkrat sem srečala par. Po izgledu sodeč ravno okoli upokojitve. Gospod je na vozičku, gospa pa ga z neskončno ljubeznijo neguje in vozi okrog. Ampak s taaaako ljubeznijo ... Res. Waw!

Pa sva sedeli na hodniku, druga ob drugi in čakali na najina dva. Gospo sem ogovorila in ji povedala, kakšen zgled je njena potrpežljiva ljubezen za vse nas, ki ju srečujemo.

"Ah, to pa ni nič takega. Saj sem njegova žena. Seveda moram skrbeti zanj. Veste, po možganski kapi je."

Nikakor je nisem mogla prepričati, da to ni tako zelo samoumevno in, da res cenim to, kar počne za svojega moža. S tako veliko predanostjo.

Kmalu je mož končal s terapijami in so ga terapevti pripeljali na hodnik. Tudi njemu sem omenila, kako je lepo videti ženo, ki tako skrbno neguje svojega moža.

Dvignil je roko, jo pobožal in jo s takima milino in žarom pogledal v oči, da sem se še sama stopila zraven. Meni pa je namenil nasmešek. Nedvoumen: "Ponosen sem, da sem osvojil to lepotico."

In vsakič, ko se srečamo, me gospod pogleda s taaakim velikim nasmeškom.

Še en drug dan.

Mlada medicinska sestra pelje gospo na vozičku. Po videzu sodeč gospa okreva po kapi ene strani telesa. Srečala sem jo že večkrat. Oči ima na trenutke žalostne in utrujene od boja.

Tokrat pa sem zinila: "O, dve lepotici!"

Obe sta zažareli. Gospa se mi je še naslednji dan hvaležno nasmehnila.

Kako malo je treba, da nekomu polepšamo dan!
Podarmo nasmeh, pohvalo ali malo humorja, pa je svet takoj v prijaznejših barvah 🤩.