Najtežje vprašanje in urgenca

Fuuul poln teden. Komaj sem uspela oddelati vse kar sem imela na urniku: služba, sestanek, kino s prijateljico, ene pevske vaje, druge pevske vaje, in imela ves teden v mislih: v petek eno srečanje z mladimi in v soboto drugo srečanje z mladimi. Ok. V soboto zvečer bo vse veliko bolje in lažje. 

Kako sem se motila!

Četrtek večer. Vaje z novinci pri folkorni skupini in takoj za tem na pevske vaje h Katicam. Ob cca. 22.45 sem prišla domov in se, že preden sem prišla v sobo, preobula, ustavila v kopalnici, si obraz očistila ličil, šla na WC in imela v glavi samo še: pižama in spat.

V torbici mi je zavibriral telefon. Pogledala sem, kdo kliče: mami. 

"Mami? Ob 11h zvečer? O, šit! Ziher je nekaj narobe." 
Oglasila sem se in že po glasu slišala, da so bile moje slutnje pravilne: "Ravnokar se peljem proti Ljubljani. Atija je zadel infarkt in je trenutno z rešilcem na poti na urgenco." Sesedla sem se in imela v hipu solzne oči. Kakšen šok! 
Vedela sem, da moram postaviti še najtežje vprašanje: "Je še živ?"

"Ja, je." Kakšno olajšanje! "Ves čas je bil pri zavesti."

"O, Bogu hvala," sem vzdihnila, "uštimam se in pridem na urgenco."

"Če lahko ..."

"Drži se. Se vidimo."

Naslonila sem se na omaro in tiho zajokala. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je lahko kakšna preizkušnja v življenju tako zelo težka. Bala sem se, da bomo doživeli najhujše in bila hkrati hvaležna, da je ati zaenkrat še živ.

Preoblekla sem se, se obula in se z avtom napotila proti urgenci. Znotraj urgence je bilo, v nasprotju z mojimi prejšnjimi izkušnjami, skoraj prazno. Na klopeh je sedelo okrog 10 ljudi. 
Pomislila sem samo: "Bogu hvala ni gužve in bodo atija hitro vzeli naprej."
Mami me je še enkrat poklicala in povedala, da je že v stavbi in na poti proti prostorom, v katere so atija peljali. Da pa ne ve natančno, kam mora. Ker ji nisem želela težiti, naj mi natančneje opiše, sem na sprejemnem okencu povedala očetove podatke ter prosila za informacijo, kam so ga peljali. Mladenič je vtipkal v računalnik in mi povedal, da ga tam ni. Napotil me je k sosednjemu okencu, kjer je pisalo IPP. Tam ni bilo nikogar. Celih 5 minut, ki so se mi zdele dolge kot cela večnost. Končno se je prikazala mlada sestra. Povedala sem ji, koga želim najti. Vtipkala je v računalnik in mi povedala, da ga tam ni. Skušala sem ji razložiti, kako sem prišla do nje in me je samo neprijazno pogledala in ostro rekla: "Pri nas ga ni!" 

Po pravici vam povem, da se mi je takrat total zafržmagalo. Bila sem prestrašena, zaskrbljena, utrujena, nevedna ... In si takega načina obravnave nisem niti najmanj želela. Pomislila sem, da je najbrž tudi ona utrujena ali se ji ne da ali ima menstrualne krče ... in ji nisem več težila. Sem se pa odločila, da bom ob prvem prostem trenutku kaj zmolila zanjo. Ker ljudje, ki pridejo na urgenco, (najbrž povečini) ne pridejo zato, ker ne bi imeli nič pametnejšega za počet in so ji prišli težit. Ampak so žalostni, zaskrbljeni, bolni, v bolečinah ... ter potrebujejo sočutje in prijaznost. Vsaj to. Sami veste, da je zdravilno že to, da lahko pojamramo in v sogovorniku najdemo empatijo. :) Potem je takoj bolje in lažje zdržimo strah in bolečino.

Torej sem šla od IPP okenca nazaj na urgenca okence ter mladeniča še enkrat prosila za uslugo. Vmes se je skozi drugo okence oglasil drug mladenič in mu nekaj rekel. Ta pa potem meni: "Gospa, iz katerega konca prihaja gospod?" 
"Gornji Grad."
"Torej reševalci Mozirje?"
"Ja."
"Gospoda so mimo nas odpeljali direktno na poseg," mi je razložil in mi prijazno opisal, kam naj grem.

Aleluja! Končno uporabna informacija! 

Napotila sem se po praznih hodnikih. Kot bi hodila po mestu duhov. Na poti sem srečala samo enega gospoda v civilu (meni se je zdel kot angel z nebes), ki me je prijazno vprašal, kam sem namenjena in mi pokazal pot v prvo nadstropje. Po stopnicah gor, levo in že sem videla mami in teto. Stopila sem do njiju in mami tesno objela. Z obraza sem prebrala stisko, strah, nemoč in sedla k njej na udoben kavč. Priznati moram, da so kavči pred vhodom v srčno kirurgijo kot darilo z nebes: udobni in mehki, ki v človeku, ki tam čaka, vzbudijo prijetnost. Točno to smo takrat rabile. Nekaj, ob čemer se bomo vsaj za silo sprostile in nam bo olajšalo mučno čakanje na informacije. Mami sem ves čas čakanja držala za roko, saj je rabila oporo in podporo. Izgledala je kot bi bila v krču. Dotikala sem se je in zraven skušala moliti, a vse, kar je prišlo iz mojega srca, so bili samo vzkliki: "Jezus! Jezus! Jezus!"