Zagovor

Tako zelo sem hvaležna, da sem imela med oddajo diplome in zagovorom slaba dva tedna časa. V prvem tednu sem si uspela malo odpočiti, v drugem pa sem imela čas počasi pripraviti zagovor in v tem uživati. Ja, hedonist sem. :) Vedno želim uživati in mi je težko, kadar se mi mudi in ne morem :/.

Tema moje diplomske so bila bajeslovna bitja in literarni liki, ki so jim podobni (čarovnice, škrati in palčki, zmaji, vile, velikani ... ). Ko sem pripravila prvi osnutek PPTja za zagovor, sem prosila sodelavki psihologinji, če sta lahko moj poskusni zajček. Tik pred začetkom sem se začela grozno potiti in plitvo dihati, roke so se mi začele tresti ... trema :(. Besedilo sem zdrdrala v 8-ih munutah in se zraven počutila grozno.

Bili sta zelo obzirni in sta mi predlagali, naj v predstavitev dodam kaj slikic, naj s sabo prinesem metlo in čarovniški klobuk, kakšnega plišastega zmaja ... Potrudili sta se in doma poiskali nekaj pripomočkov ter mi jih naslednji dan prinesli. Do naslednjega dne sem tudi sama izboljšala in dokončala svoj PPT ter jima stvar še enkrat predstavila. Dobila sem nekaj novih napotkov, od katerih mi je najbolj v spominu ostal tale: "Zabavna si, zanimiva si, simpatična si, imaš smisel za humor ... Dovoli, da pride vse to ven in potem bo tvoja predstavitev nekaj posebnega." Hm ... Hvala, Katja!

Napočil je veliki dan.

Ta dan nisem šla v službo, zato sem imela čas in priložnost poskrbeti za svoj videz. Zlikala sem obleko, pripravila čevlje s peto, si vzela pol urce za ličenje, oblekla perilo, v katerem se počutim samozavestna, nadela uhane in oblačila, vzela punkle in šla. Spotoma sem se ustavila v trgovini in kupila nekaj sladkega za zahvalo mentorici ter plastenko vode in kmalu sem bila pri faksu.

Ker sem bila tisti dan prva diplomantka, sem si lahko vzela nekaj več časa, da sem pripravila prostor. Prezračila sem, na en konec platna za projekcijo obesila lutko čarovnice na metli in na drugi konec platna odložila brezovo metlo, na katero sem obesila čarovniški klobuk. Za vsakega člana komisije sem pripravila skodelico malin in prtiček, na mizo položila še klobuk divjega moža, pospravila odvečne stvari z miz, pripravila svojo PPT predstavitev, malce ponovila besedilo in bila pripravljena ravno pravi čas, ko je vstopila komisija.

Tako zelo nobel se mi je zdelo, ko so me uradno pozdravili in mi povedali, da je to svečani in sklepni del mojega študija. Svečani? Kul!!!

Povabila sem jih k malinam, saj imajo vile rade maline. Predstavila sem jim prvi slajd: "S Coprnico Zofko vas vabiva na potovanje po svetu, v katerem sem bivala v zadnjem času: svet pravljic, svet bajeslovnih bitij, svet literarnih likov, svet čarovnic, škratov, palčkov, zmajev, vil ... Kot vidite, sem si že pripravila pripomočke, s katerimi bom po zagovoru odletela nazaj na delo," in pokazala na metlo in klobuk. Komisija se je nasmejala, jaz sem se precej sprostila in potem precej lažje nadaljevala s predstavitvijo.

Večkrat sem morala globoko vdihniti, se enkrat precej zapletla z besedami, a sem se dobro ujela in znašla. Z nagovorom in ilustracijami iz pravljic sem želela komisijo spomniti na njihov svet pravljic, na njihovo otroštvo, na brezskrbne dni, pa na otroke, ki jih imajo doma in jim berejo pravljice ... Mislim, da mi je uspelo. Majda, hvala za super predlog :) :) :).

Ob koncu sem dodala citat o škratu iz Gal v Galeriji (2011, str. 27): 

„Sploh pa, kaj skriva se tako,

kaj je tako previden -

kdor ne verjame v pravljice,

je zanj vsak škrat neviden!“

in čisto zadnji slajd, ilustracijo Vile Maline. Komisija se je ponovno nasmejala, jaz pa sem se sprostila in se jim zahvalila za pozornost. 

Uf! Pa je bilo to za mano!

Vprašanja komisije.

Najbolj zabavno je bilo vprašanje, s katerim likom se najbolj poistovetim. Ddd! Itak, da z Zofi. In so se spet smejali :).

Po tem sem jim morala dati par minut časa in ko sem prišla nazaj v prostor, sem doživela presenečenje dneva: "Vašo nalogo smo ocenili z 9, zagovor z 10, končna ocena je 10." Kaaaaj? 10ko sem dobila? Noro!

Upala sem, da bo solidna 8. Mogooooče 9. Ker s 7 ali 6 res ne bi bila najbolj zadovoljna. Ampak 10? Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo to tako! Kira carka sem! Sploh ne vem, kdaj sem postala taka piflarka, ampak očitno mi je v zadnjih dveh mesecih to odlično uspelo :).

Člani komisije so mi še čestitali, zahvalila sem se mentorici, potem so pa šli. Naslonila sem se na steno in kar nisem mogla verjeti: "Konec sem! Diplomirala sem! Končno je za mano! Ves napor in stres zadnjega časa sta se izplačala! Ampak zdaj sem konec! Čist čist čist konec! Nič več mi ne visi nad glavo! Kak nor občutek!" 

Vklopila sem svoj telefon in naredila dva selfija, pobasala punkle, spotoma dobila čestitke bivših sodelavcev in se napakirala v avto. Najbližjim sem takoj poslala fotko in sporočilo, poklicala še staro mamo, ki je bila zadnji mesec ves čas v skrbeh in molitvi zame ter se odpravila domov. In še vedno nisem mogla dojeti te sreče. Zna biti, da je moj avto lebdel vse do doma in sploh nisva šla po cesti. In šele tam, na domačem kavču, sem se malce umirila, dojela, da nisem še nič jedla in opravila še vse ostale reči: preoblečt, poslat SMSe še vsem ostalim, ki so molili zame in me spremljali, jest, lulat in uživat prvo minuto preostanka svojega življenja.

Po dolgem dolgem času (najbž že vse od mature) sem imela zaključene vse reči. Čisto ničesar mi ne visi več nad glavo (razen tega, da moram častit in praznovat) in sem čisto svobodna. Nihče me ne bo več sekiral, naj dokončam faks, jaz ne bom več imela občutka, da sem kaj manj, dokazala sem si, da zmorem dokončati velike stvari, ki dolgo trajajo, naslednje leto lahko kandidiram za normalno službo z normalno plačo ...

In glede česa se bom zdaj obremenjevala in sekirala?

Lp,

dipl. prof. Zofi :)