Imam kriterije?
Te dni sem se slišala s kolegico, s katero se malokrat vidiva. Ko pa se, sva srčno veseli snidenja in radi klepetava :).
Njeno vprašanje, kako sem kaj in, če sem še vedno sama, me ni ujelo čisto nepripravljeno. Veliko tistih, ki me imajo radi, me s skrbjo to vpraša. Če sem iskrena, mi postavi isto vprašanje tudi veliko tistih, ki so samo firbčni in jim v resnici ni tako zelo mar zame.
Moj odgovor je vedno isti. Je pa razplet pogovora pri enih in drugih različen. S prvimi sem se pripravljena o tem pogovarjati, drugim pa samo odgovorim in skušam zamenjati temo :P. To je približno tako prijeten pogovor kot vrtanje zoba. Želiš si, da tiste luknje že v štartu en bi našli in upaš, da bo čimprej mimo :P.
Z njo sem se bila pripravljena pogovarjati o tej temi in vrtanje niti ni bilo preveč boleče. Ker me ima rada in mi je vprašanje postavila iz skrbi zame. In ker vem, da z možem tudi molita zame in za Tisto srečanje, sem potrpežljivo odgovorila po resnici.
Vprašala me je tudi, če se kaj družim z ostalimi samskimi, če grem kaj med ljudi. Itak, da grem! Komaj že čakam vikend druženje čez 5 dni!
Ampak ne iz razloga "najti nekoga". Iz želje po druženju, smehu, klepetu, spoznavanju ... In zaradi dobrega občutka biti med sebi enakimi. Družiti se s takimi, ki nosijo podoben križ kot jaz.
Rekla mi je pa še: "Mogoče bi bilo dobro spustiti kriterije."
"Kriterije? Saj jih sploh nimam ... Je to, da želim moža, ki ima na prvem mestu Boga, kriterij?"
"To je v redu kriterij."
"Če ima na prvem mestu Boga, bom tudi jaz na pravem mestu. Sem pa prepričana, da mi bo Sveti Duh povedal, kaj je tisto, kar je prav. In, kateri je pravi zame. In se mi zdi, da je tudi to ok kriterij."
"Ja, to je res ok. Dobro si se odločila."
Najin pogovor se je kmalu nehal, v meni je pa še dolgo odmevalo. Imam kakšne nerealne kriterije ali želje? Kaj si v resnici želim?
Njeno vprašanje, kako sem kaj in, če sem še vedno sama, me ni ujelo čisto nepripravljeno. Veliko tistih, ki me imajo radi, me s skrbjo to vpraša. Če sem iskrena, mi postavi isto vprašanje tudi veliko tistih, ki so samo firbčni in jim v resnici ni tako zelo mar zame.
Moj odgovor je vedno isti. Je pa razplet pogovora pri enih in drugih različen. S prvimi sem se pripravljena o tem pogovarjati, drugim pa samo odgovorim in skušam zamenjati temo :P. To je približno tako prijeten pogovor kot vrtanje zoba. Želiš si, da tiste luknje že v štartu en bi našli in upaš, da bo čimprej mimo :P.
Z njo sem se bila pripravljena pogovarjati o tej temi in vrtanje niti ni bilo preveč boleče. Ker me ima rada in mi je vprašanje postavila iz skrbi zame. In ker vem, da z možem tudi molita zame in za Tisto srečanje, sem potrpežljivo odgovorila po resnici.
Vprašala me je tudi, če se kaj družim z ostalimi samskimi, če grem kaj med ljudi. Itak, da grem! Komaj že čakam vikend druženje čez 5 dni!
Ampak ne iz razloga "najti nekoga". Iz želje po druženju, smehu, klepetu, spoznavanju ... In zaradi dobrega občutka biti med sebi enakimi. Družiti se s takimi, ki nosijo podoben križ kot jaz.
Rekla mi je pa še: "Mogoče bi bilo dobro spustiti kriterije."
"Kriterije? Saj jih sploh nimam ... Je to, da želim moža, ki ima na prvem mestu Boga, kriterij?"
"To je v redu kriterij."
"Če ima na prvem mestu Boga, bom tudi jaz na pravem mestu. Sem pa prepričana, da mi bo Sveti Duh povedal, kaj je tisto, kar je prav. In, kateri je pravi zame. In se mi zdi, da je tudi to ok kriterij."
"Ja, to je res ok. Dobro si se odločila."
Najin pogovor se je kmalu nehal, v meni je pa še dolgo odmevalo. Imam kakšne nerealne kriterije ali želje? Kaj si v resnici želim?
Komentarji
Objavite komentar