Bombončki Božje besede

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili čisto na tleh? Globoko v sebi total nesrečni, z občutkom osamljenosti in zavrženosti, na obraz pa so ena po ena prihajale solze?

No, to!

Tudi meni. Nedolgo nazaj. Bila sem ravno pred Jezusom in brala roman Tesse Afshar, ki zna tako čudovito opisati občutja. Ravno skozi branje in skozi vživljanje v glavno junakinjo sem podoživljala podobna čustva, kot jih je opisovala:

• Nisem dovolj dobra.
• Nisem dovolj zanimiva.
• Nisem dovolj lepa.
• Nisem vredna.

In zato bom vedno sama.

Ker je bil ravno čas pred sveto mašo, sem obrisala solze, spihala nos, knjigo zaprla in v tišini Jezusa prosila, naj me ozdravi ran. Želela sem tolažbo, želela sem si upanje, želela sem gotovost.

V tem času je mašni pomočnik na poličko ob vhodu prinesel pehar bombončkov z Božjo besedo. To so na zanimiv način zloženi listki, na katerih so posamezni izreki iz Svetega Pisma. Čutila sem, da je tam nekaj tudi zame. A ker nisem bila več sama pred oltarjem, se mi je zdelo, da bi bilo bolje, če bi bombonček vzela ob koncu maše. Jezusa sem prosila, naj mi prišpara tistega, ki ga je namenil zame in bila na trnih, kaj mi ima za povedati.

Moja psiha je bila še vedno na tleh, želja po Božjem stavku zame pa čedalje večja. Pa sem šla do košarice, vzela oranžen listek na levi in sedla nazaj. Odvila sem ga in videla, kaj mi Oče sporoča:

Takrat pa so solze kar same padle iz oči. Bog mi je res pripravil najboljšo možno tolažbo. Ni me zapustil. Nisem zapuščena, čeprav sem se tako počutila.

In moje srce je napolnila hvaležnost. Za ta preprost oranžen listek, za tolažbo, ki mi jo je prinesel, za veselje ob tem, da je Oče z mano, in za Božji dotik, ki sem ga v tistih trenutkih prejela.

Kako dober je Gospod!
Bogu hvala!