Coprnica Zofka

Pride čas za nove odločitve. Pride čas za nove dogodivščine. Pride čas za sklepanje novih prijateljstev. Pride čas za nova romantična čustva. In pride čas, ko se knjiga z novimi romantičnimi čustvi zapre in pospravi na polico k ostalim. Jp, tako je to. Mladenič z julijskega termina P očitnic za mlajše odrasle na Kaprijah po tem ni bil nevemkako odziven. Na e-pošto nisem dobila odziva, pogovor po messengerju pa ... ne vem, če se mu sploh lahko reče pogovor. Nekaj stavkov z ene strani, z druge pa kratek in jedrnat odgovor v nekaj besedah ... In potem mi je nekega dne dojadilo, pa sem vprašala, ali je vedno tako redkobeseden ali pa mu grem samo jaz na živce. Dobila sem odgovor, da sem čisto ok, da ga pa čaka drugačna pot. (In sem pomislila: Aleluja! Končno vem, pri čem sem!) Resnično sem hvaležna za tak odgovor. Ker vem, pri čem sem, se mi ni treba sekirat, ker so se moja čustva (kolikor jih je pač bilo) ohladila, lahko tisto zgodbo pustim kot lepo zgodbo in zaprem knjigo,...

Tale slikica vam je znana, kajne? Tudi meni je. Ko sem jo prvič videla, sem se prijavila, od takrat pa koooomaj čakala ta dan :) :) :). Potem pa jo videla še nekajkrat in vsakič znova hrepenela po čimprej tekočem času :). Na fotki so čudoviti kanuji in niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bomo mi reees vozili s takimi čolni. Niti pod razno pa si nisem mislila, da je tovrstna vožnja tako razburljiva :).  Zjutraj smo se v Lovskem domu, ki mu domačini pravijo Zelški dom ali nekaj takega. Lepa in mirna okolica, mize s klopmi, prostor za balinanje, tudi notri je veliko prostora ... Torej: okolica, ki kar vabi k druženju v lepi naravi. Čaj, piškoti, malo klepeta in že smo se odpravili k Cerkniškemu jezeru. Vreme zaenkrat še ni bilo takole lepo sončno kot na fotki, se je pa kmalu otoplilo ter osončilo in sem bila globoko hvaležna za DiKaprije sončna očala. Prijatelja, s katerima sem bila na čolnu, sta se dogovorila, da bom sedela na sredini in samo uživala v vožnji,...

Pa smo prišli do zadnjega zapisa o Počitnicah za mlajše odrasle na Kaprijah . Je bil že cajt, ane? 😋 S tem zapisom sem počakala iz večih razlogov: nič se mi ni zdelo primerno za objavo, zadelo me je realno življenje  s službo vred in nisem našla časa za pisanje in ni bilo navdiha. Jp, prejšnji zapisi so kar vreli iz mene, tale pa je čakal. Nosila sem ga kot Marija v svojem srcu in počasi premlevala. In molila za to, da bom napisala kaj pametnega :). In se srečevala s so-kaprijci in se imela lepo v njihovi družbi. Prva je bila rojstnodnevna zabava, na katero so bili vabljeni vsi tisti, s katerimi sem se največ družila. Ko smo se videli, je bila moja prva misel: “Kako zelo sem jih vesela!” Takoj druga pa:”Kako so čudni, ko so oblečeni 😂.” Seveda je druga misel kar padla skozi moja usta in so se mi vsi pošteno nasmejali. Bil je namreč deževen in hladen avgustovski dan, na katerega je bilo treba obuti štumfe in dolge rokave. Tega pa v njihovi kaprijski opravi nisem bi...