Olajšanje in zahvala
Nadaljevanje prejšnje zgodbe ... Končno smo dobile informacijo, da je poseg zaključen in nam bo zdravnik kmalu prišel povedati, kako in kaj. In potem smo spet čakale. To čakanje je bilo še težje kot tisto prej. Vsake toliko časa sem pomislila: "Kaj pa, če ati ni preživel in zbirajo pogum, da nam pridejo povedat?" Bila sem v precejšnji stiski. A vseeno skušala čimbolj zaupat, da bo Oče naredil tako kot je prav. Ampak: ko imaš eno tako veliko željo kot je preživetje nekoga, ki ga imaš rad, je zaupanje bolj na psu. Gre skozi misli samo prošnja, da bo preživel in ne toliko zaupanje, da bo prav tudi, če umre. :/ Kočno je prišel mlad (moje starosti) in čist dohtar, ki je dajal vtis, da ve, kaj počne. (Zakaj je bilo pomembno, da je čist? Če bi prišel v okrvavljenih oblačilih, ne bi dajal vtisa, da je z našim atijem lepo delal. :) ) Najprej se je predstavil, se z vsako od nas rokoval in nam tako dal vedeti, da nas spoštuje in bolnika ceni. Povedal nam je, da je "Gospod dob