Kaprijske počitnice 2. termin 2019 4/8

Sreda

No … še ena vélika štorija mojega dopusta.

Ker smo brez avta, nabaviti pa je bilo potrebno sadje, zelenjavo, mlečne in mesne izdelke, smo Tadeja, Aleš, Robert in jaz ob 6h napakirali vse 3 vozičke, kište in lastne riti ter se odpravili na brzibrod. Skupaj z vsemi, ki so šli na izlet do slapov Krke ali na Kornate.

Šoping je uspel. Tudi pakiranje v kište je uspelo. Zdaj pa se je začela prava pustolovščina. Od trgovine do pristanišča je približno 15 min hoje. Vmes dvoje stopnice in podhod. Kako bomo prišli do cilja?

Dva vozička sta bila normalna in z dobro nosilnostjo. Tretji pa je že po enem kilometru napol izdihnil, saj mu je odpadlo kolesce. Torej sta moška prestavila težo tako, da je bilo možno voziti po treh, Aleš pa je dve polni hladilni torbi nesel v rokah. Celo 1 km je reč delovala. Potem je odpadlo še drugo kolesce. Torej je bilo treba spet predrugačiti razporeditev. Bogu hvala smo bili že pri stopnicah in podhodu. Nositi po štengah dol, pa iti nazaj novo iskat … potem peljati po podhodu, pa spet po štengah dol. Parkrat. Tukaj smo počakali v senci in naredili načrt, kako bomo šli čez cesto z vsemi vozički in robo vred. Saj ne, da je vmes razpadla škatla z litri mleka … 🙈

In ko sem vmes razmišljala, v čem je fora teh preizkušenj, sem dojela … očitno mi Bog daje priložnost za pokoro. In sem jo voljno prenesla. Včasih pač tako nanese, da celo meni rata 😏.

No, kakorkoli … uspešno smo vse nabavljeno pretovorili na trajekt in ob pomoči ostalih do naše kuče. Prišli smo ravno prav za kosilo. Njami!

Zvečer smo imeli plesni večer, ki ga pa tokrat nista vodila Mojca&Dejan, ampak midva z Robertom. No … če smo realni … vodil ga je Robert, jaz sem bila samo za sliko in spremljevalko. Bilo je prav luštno. Plesalci so bili z vsakim krogom bolj sproščeni in samozavestni, plesalke pa so z vsakim krogom bolj žarele. Tako lepo je bilo biti del tega!

Plesni večer nas vrže iz enega ritma in prestavi v tistega z boljšim prestavnim razmerjem. :D

Dragi plesalci, hvala za ples!

Moje počutje pa? Cel dan sem bolj žalobne volje. Ne zmorem biti pristno vesela in srečna. A sem hvaležna Jezusu, da me usmerja in vodi moje življenje. On ve, kakšna je Božja volja zame in ve, kako me bo pripeljal do tja. Bogu hvala, da me bo!

Sem pa pogruntala, da je vse, kar je te dni pretresljivega, povezano z mano. Grozno, ane?🙊

●       v četrtek neurje in poplava v pristanišču – nisem kriva, a sem bila tam.

●       v soboto zalit ruzak in plavalni tečaj mojega telefona – za valove nisem kriva, telefon bi pa komot pustila v hiši.

●       težki časi zaradi preostrega jezika – tu sem pa kriva podolgem in počez. Resda so me določene okoliščine našpičile, a usta sem odprla sama.

●       polomljen voziček – tukaj se tudi ne počutim odgovorna. Lahko bi pač vse litre mleka nesla v svojih rokah … In se potem zgrudila pri prvih štengah. Samo še za v rešilca 😛.

Upam, da se tukaj moja zgodovina nesrečnih pripetljajev konča. Štirje na dva tedna so kar dovolj. Priznam.

Kot ponavadi smo šli tudi tokrat po plesu še v down town na pijačko in klepet. Škoda bi bilo zamuditi ta poseben večer, v katerem smo prvič povezana skupnost. Ples res dela čudeže.

Po vrnitvi h kuči sem šla še na sprehod proti cerkvici. Želela sem si določene družbe, a je nisem dobila. Je bilo pa vseeno lepo biti pod zvezdami, užiti malo nočnega miru brez kobilic …

Zapis jutrišnjega dne