Kaprijske počitnice 1. termin 2019 6/8

Petek.

Ponovno pišem tik pred spanjem.

Današnji dan je bil spet divji. Zbudila sem se že pred 5. uro. Potem pa molila in molitev zapisala. Na stopnicah je bilo prav prijetno hladno in čeprav sem bila v pižami, mi je bilo čisto ok. Ravno sem se nameravala preobleči, pa sem dobila družbo. S to osebo sem šla na predčasni zajtrk. Müsli z mlekom in dobra družba, klepet in gradnja prijateljstva …

Hvaležna.

K maši, molitvi hvalnic, uradnemu zajtrku, potem pa plavanje do otočka in nazaj. 6 nas je šlo in smo se na otočku ustavili samo toliko, da smo stopili na kamen pod vodo. In takoj nazaj. Po eni uri plavanja sem imela kožo na prstih tako nagrbančeno, da sem jo čutila celo na prstih na nogah :P. Smešen občutek. Kot da bi sama sebe žgečkala. :D

Tuš, pranje glave (jupiiii! mehki lasje!) tarok, kosilo.

Za kosilo smo imeli kupljene girice ter tiste ribe, ki sta jih Matjaž in Ivo nalovila skozi teden. In tisti, ki nameravamo biti tu več terminov, smo dobili tanobel ribo. Kakšna čast! Dobila sem špara. In z Ano zamenjala krompir za girice, tako da sem se rib do sitega najedla. In kako so bile dobro pripravljene! Njaaaaami! Hvala kuharjem!

Njami :).
foto: arhiv organizatorja

Po kosilu klepet in plaža. In družba za na pol poti do otočka. Na obali smo se potem še malo raztegovali in ukvarjali z otroki. Namreč: zaradi premajhnega števila prijav mlajših odraslih sta bili z nami tudi dve družini. Skupaj so bili z nami otroci, stari 10, 8, 6, 4 leta, 2 leti in pol ter 9 mesecev. Najljubši mi je bil 4-letnik. Posrečen fantič, ki se zelo rad crklja.

Neko jutro me je njegova mami prosila, če ga lahko pocrkljam, da gre sama še nekaj zrihtat. Pa se je stiskal k meni in kmalu ugotovil, da imam mehke prsi. Pogledal je za majico, pa sem mu že v štartu zagotovila: "Jaz pa nimam mlekca."

"Zakaj pa nimaš?"

"Ker nimam dojenčka."

"Zakaj pa nimaš dojenčka?"

"Ker nimam atija za dojenčka." Čisto blizu je sedel eden od fantov in se smejal ob teh vprašanjih in odgovorih. Sem bila hvaležna, da me mulček ni vprašal še, kako to, da nimam atija za dojenčka. Kaj naj bi mu pa rekla? Da si ni še nikoli nihče ni dovolj močno želel biti moj mož in oče mojih otrok? Hm …

Podobna scena z istim otročkom se je zgodila že čez nekaj dni:

"Zakaj pa nimaš dojenčka?" In, guess what: zraven je bil taisti mladenič, ki se je spet smejal.

"Ker nimam atija za dojenčka."

"Zakaj pa rabiš atija?"

"Saj imaš tudi ti atija, ane? Vsak dojenček rabi atija in mamico." Hvala, Sveti Duh! Tale odgovor je lahko prišel samo od tebe!

S tem odgovorom je bil 4-letnik zadovoljen. Bogu hvala! Potem sem ga še malo prežgečkala, pa je šel svojo pot.

Če se vrnem nazaj na plažo. Bila sem v družbi bivše jazz balet plesalke, ki je orto raztegljiva. Špago naredi kot za šalo. Tudi jaz sem nekaj probavala z razteznimi vajami in videla, da še nisem za v staro šaro. Celo most sem naredila! Trikrat hura zame! Nisem imela pojma, da to še lahko. In nisem imela pojma, ali se bom od tega sploh lahko pobrala :P.

Današnji večer je bil rezerviran za film. Gledali smo Prvi človek, film o Neilu Armstrongu.

No … nekaj nas je popihalo v vas, natančneje v Neptuna na Produženi Sprite. To je njami pijača. Steklenička Spritea, čeznjo pa do pol litra mineralne vode. Ni presladko, je pa zelo osvežilno. Njami!

Potem so pa ljudje okrog nas postali nemirni, zato smo začeli tudi sami opazovati, kaj se dogaja. Morje je kar naenkrat doseglo višino pomola. Prvič sem videla kaj takega. In ko se je že začelo spuščati in smo se sprostili, je kar naenkrat močno močno zapihalo (tako, da so bile palmice vodoravne in je zmetalo steklenice z gostilniških miz), voda pa se je v nekaj sekundah dvignila čez pomol in vse do praga marketa.

Noro! Čist noro! Z Mojco sva se pogovarjali, kako je v zraku ravno to, kar večino časa doživljava v svojih srcih: nevihto. Dober občutek je biti na zunaj del tega, kar se pogosto dogaja v tvoji notranjosti.

Nekaj časa smo še opazovali nevihto in uživali pod streho, potem pa smo dojeli, da bo treba do kuče. 

Do filmarjev smo prišli do kože premočeni in z ogromnimi očmi. Malo zaradi strahu, malo iz navdušenja, malo iz presenečenja. Vsak, ki nas je videl, je vedel, da se nekaj dogaja.

Ker je ob našem povratku še vedno padal dež, sem se samo ovila v brisačo in počakala na prenehanje. Če bi ob tistem neurju rinila v šotor, bi ga v trenutku zalila voda. Tako sem raje malo počakala in se šla kasneje preobleči v suha oblačila. Pa kako je pasalo biti v suhih toplih oblačilih! Za v žilo 😊.

Mimogrede: zdajle je ura 1:24 in se mi že pošteno spi. Nočko!

Zapis jutrišnjega dne