Kaprijske počitnice 1. termin 2019 1/8

Nedelja.

Ker sem na otok prispela z brzibrodom namesto s trajektom, sem bila že ob 20h pri župni kući. Zakon! Lahko sem v miru pritrogala prtljago, si postavila bratrančev 2¨ šotor, ga z Matjaževo pomočjo zakoličila in vseeno prišla pravi čas po kufer na trajekt.

Pol manj sem zmatrana in imam še energijo za ne-zaspat. Carsko!

Za današnje jutro sem se zmenila, da me na zbirno mesto pripeljeta prijatelja. Fant in punca. In ker jaz ne bi bila jaz, sem ju prosila še, če lahko pomagata pri nalaganju na bus. Namreč: Počitnice za mlajše odrasle na Kaprijah bodo letos 4 zaporedne tedne. Ker bo samo prvi teden na voljo avto, ostale tri tedne pa ne, smo vse, kar je trajnejših živil, pripeljali že iz Lj. Testenine, riž, začimbe, konzervirano hrano, marmelade, margarine … In tega se za 4 tedne kar nabere. V biti toliko, da je bil spodnji prtljažnik busa poln že brez naše osebne prtljage.

Na tem mestu je čist ok napisati, da je marmelade podarila naša mami. Doma imamo nekaj sadja, ki ga ne uspemo sproti pojesti, nad marmeladami pa tudi nismo preveč navdušeni. Le kdo bi jedel marmelado, če ima na voljo domače suhomesnate izdelke? :P Mamičine marmelade so pa supernjami, zato sem jih ponudila za namen kaprijskih zajtrkov in palačink. Že prej so jih probali nekateri sokaprijci in jih na vso moč hvalili. Torej so bile tokrat del prtljage 😊.

Itak pa Murphy deluje. Deževalo je. Fantje, ki so pomagali pri nalaganju, so bili ob koncu premočeni do kože. Pa sem res hvaležna, da so se lotili in ker jih je bilo veliko, je bilo delo precej hitro opravljeno 😊.

Prijateljica mi je tik pred odhodom še naročila, naj vsak dan izkusim nekaj novega. Hm … le kaj je s tem mislila? No ... vsekakor bom upoštevala njen nasvet.

Z busom smo se potem odpravili v Tivoli po ostale sopočitnikarje. Kako sem bila vesela, da sem jih srečala! Tako zelo sem se veselila teh počitnic in končno je napočil trenutek, ko smo se srečali in začeli počitnice. Jupijupijupi!

Na poti dol smo vsi čudni. Na poti nazaj pa vsi prijatelji <3.

Itak pa jaz spet ne bi bila jaz, če ne bi imela s sabo napolitank. Bile so takšna super reč, s katero sem lahko na kratko spregovorila s čisto vsakim novim in starim sokaprijcem. In se zataknila nekje bolj zadaj, kjer sem se zaklepetala s pedagoginjami in prijatelji. Tole bo še luštno!

Naslednji zapis