Kaprijske počitnice 1. termin 2019 7/8

Sobota.

Jutro se je začelo z mašo. Zadnjo jutranjo v tem tednu. Zadnjo v objemu kamnov in figovca, nebeškega svoda in komarjev.

Danes je bil dan za čoln. To je pomenilo, da sem Robertu še pred včerajšnjim spanjem pomagala pri prepisovanju prijavljenih v e-obliko. In malce suflirala pri razporejanju v skupine. Kdo se rad druži in rad vidi … Upam, da smo vsi trije s Svetim Duhom vred dobro razporedili.

No … moja malenkost je šla v tisti čoln, kjer je bil še plac. Pa je bila super skupina. Še z eno punco sva uživali v družbi 3 moških. Baš teško 😋. Zaradi včerajšnjega neurja je bilo morje razburkano. Zjutraj je bilo morje še nekako, prti večeru je pa vedno še malce huje. Tudi tokrat je bilo. Valovi so bili res visoki in sem noro uživala v njih. Saj veš … tisti nevihtni otrok, ki je v meni … noro je užival 😀. Dekle ob meni pa je cvililo ob vsakem valu. Priznala je, da jo je bilo malo strah. Mene pa prav nič. Sem popolnoma zaupala Jezusu in Robertovim sposobnim rokam.

Čoln je bil nek hibrid med orehovo lupinco in konzervo. Torej: nič prida. Robert je rekel, da s takim čolnom nikoli več. Je bilo tudi njemu naporno vozit in biti odgovorne za nas. Čeprav mi je zalilo ruzak in s tem tudi mobitel, se mi še vedno zdi, da je bilo vredno.

Ustavili smo se v enem mirnih zalivov otočka Zmajan, tam malo poskakali v vodo, poklepetali in se vrnili nazaj. Res so bili nori valovi. Za tak čoln. Kakšen večji in bolj sposoben bi takšno pot prevozil za šalo. V temle je bilo pa adrenalina za polno rit 😋. Bilo je veličastno in neponovljivo! Ta vožnja je bila prava pustolovščina! Valovi so bili cca 70cm visoki. Sedela sem na krmi, voda je špricala vame tako močno, da sem jo imela celo za sončnimi očali. Wooohooooo!

V resnici nisem vedela, da imam v sebi toliko pustolovskega duha. In, da mi je adrenalin tako zelo všeč. Vedno sem raje izbrala ziheraško pot. Tokrat pa prav uživala. Očitno še marsičesa ne vem o sebi …

Ne se bat. Za ta čoln ne bo nobenega naslednjič. Premajhen, prelahek, preslab motor … Robert ne gre dvakrat na led. Že prvič komaj in zelo previdno. Sem pa sama takoj za še kakšno tako vožnjo.

Ko smo izstopili, smo najprej oželi vsa oblačila in slamnike, iz ruzakov iztočili vodo, potem pa se odpravili proti plaži in kuči. In vmes molili, da bosta Robert in Dejan varno prispela do cilja in potem nazaj domov. Bogu hvala se je vse v redu izteklo!

Kaj pa že prej, dopoldne?

Eden od udeležencev je prišel na Kaprije s kajakom. In nas spodbujal, da se tudi sami kaj zapeljemo in probamo, kako nam gre. Ko sem se končno odločila, da bom poskusila, sem bila prepričana, da se bom skantala max 2m od obale.

Pred vkrcanjem je bilo moje prvo vprašanje: "Kaj pa naj naredim, če se obrnem?"

"Pod vodo primi za oddaljeni del kajaka in ga obrni proti sebi. Potem pa samo še splezaj nazaj in boš na konju." Ok. To se ne sliši pretežko. V sili ga lahko tudi potiskam nazaj do obale.

Pa se nisem! Wiuwiu! V biti mi je šlo prav fajn. In še veliko hitreje sem prišla do pol poti do otočka kot bi sicer. In bila sem noro ponosna nase 😊.

No … to je bilo v enem prejšnjih dni. Danes sem se pa prav veličastno skantala. 2m od obale. Matjaž mi je pomagal zlesti noter, jaz pa sem potem še nekaj palamudila z veslom in izgubila ravnotežje ter direktno na nos v vodo. Večina sokaprijcev me je opazovala od obale (tako mi je bilo še bolj nerodno) in so zagotovo oglušeli ob mojem cviljenju 🙉.

Matjaž se je začel takoj slačiti in pripravljati, da mi bo pomagal nazaj v kajak. Jaz pa ne bi bila jaz, če ne bi hitro obrnila vozila in se zvalila notri še preden je bil v vodi. To si štejem kot poseben osebni dosežek. Da dama mojih mer sama iz vode zleze v kajak? Carka sem 😌.

Ker pa sem se približno pol ure vozila in nisem bila predhodno ogreta, so me kmalu začele boleti mišice. Ko sem se prejšnjič vozila, sem šla na kajak direkt s plavanja na otoček in je bilo veliko lažje. Sem pa spotoma ugotovila, da si želim nekoč s kajakom peljati v dvoje. Pa tudi, če samo za 15 min. No … bilo bi res lepo.

In še cvetka današnjega dne:

Ko sem se popoldne v kopalnici preoblačila iz kopalk, sem slišala otroški glasek. Bilo je kot bi otrok potiskal in se matral ob hudih prebavnih težavah.

"Əəəəəəəə …"

"Əəəəəəəəəəəə …"

"Əəəəəəəə … ojoj."

In spet: "Əəəəəə …"

"Əəəəə … "

"Əəəəəəəəəəəəə …"

"Əəəəəəə … ne gre."

Pa kar še: "Əəəəə …," tukaj sem pomislila, da je res čudno, da ima otrok tako hudo zaprtje. Pa še, ker res veliko miga te dni, v prehrani je veliko zelenjave …

"Əəəəə … noče."

"Əəəəəəəəə …"

"Əəəəəə …," in zdaj obupan izdih: "Ne bo šlo."

Pa sem rekla: "Ti lahko kaj pomagam?"

"Šampona ne dosežem!"

Morala sem se prav zadržati, da se nisem začela na glas smejati! Vztrajna pa je tale punčka! 5 minut se je matrala, preden je obupala! Tudi meni velik zgled, ki preneham po nekaj sekundah neuspeha. Legenda!

Zapis jutrišnjega dne