Roald Dahl: Pepelka

Poznate zgodbo? Ta ni prava!
Resnična je precej krvava.
Romantično Pepelko, nežno kakor cvet,
so mojstri cmarili obilo let,
sladkali so jo, v kič odeli večni,
da pamži bi bili veseli, srečni.
Začetek v redu je, kot se mi zdi,
saj veste: grdi sestri, komaj se znoči,
posuti z biseri sta čez in čez,
cvileč odhajata na dvorni ples,
Pepelka ljubka v naši pripovedki
pa ziba žalost v ozki kletki,
kjer vohajo sestradane podgane
dekletove mezince neprespane.
Kričanje njeno: »Ni mi pomoči!«
čarobno vilo hipoma zbudi.
Gospa prikaže se v svetlobi bliska
rekoč: »Pepelka, je res taka stiska?«
Pepelka tuli: »Kod je tebe neslo,
saj se počutim kakor bedno teslo!«
S pestjo udari v zid, prekolne svet,
»Na ples me spravi, hočem se vrtet!
V palači disko klub imajo,
za gospodične in za rajo!
Obleko daj mi rahlo, iz satena,
uhane zlate, da bom dragocena,
srebrne, frajerske špičake,
svetleče žabe za na moje krake:
ko jih zagledal bo kraljevi sin,
zatrepetal bo od skomin!«
»Ej,« reče vila, »hip postoj,
ureže s paličko prelep zavoj,
in prej ko sežeš po pijači,
Pepelka je na plesu, je v palači!
Grdobi sestri prime na sekret,
vidoč Pepelko s princem se vrtet!
Objela ga je, en, dva, tri,
da čutil njene prsi je, kosti,
kraljevi sin je bil mehak,
golčal je, sopel kot prostak.
Polnoč odbije. »Zdravo, grad,
sicer mi mačeha zavije vrat!«
»Nikar!« zavpije princ, »ojoj!«
Močno jo zgrabi, slab je kroj,
Pepelka hlastno krikne: »Ne!«
Obleka s treskom v franže gre!
V svilenih hlačkah ven zbeži,
med tekom čeveljček zgubi.
Princ skoči nanj kot pes na kost,
ga stisne k srcu, daje ga slabost:
»Dekle, ki čevelj ta ji pristoji,
z menoj se jutri v gradu poroči!
Prebrskal bom celotno mesto,
prisežem, našel bom nevesto!«
Potem, neskrbno, se mi zdi, 
špičak ob gajbo piva položi.
Kateri sestri čevelj ni po volji?
Seveda, tisti, ki krasijo jo mozolji.
Hinavsko zgrabi ga in z vso močjo
zabriše plesni čevelj v lavabo!
Na isto mesto potlej položi
drevak, ki levo nogo ji teži.
Kot sem obljubil, zgodba se zapleta,
Pepelki slaba sreča se obeta.
Naslednji dan, ob rani uri,
kraljevi sli so trkali na duri,
po hišah je napetost rasla,
katera noga se bo s čevljem pasla?
Obujek bil je, bogme, res prostran
(za vašo nogo dolg kot tobogan).
Iz njega vele so dišave neenotne
(lastnica je imela gležnje potne).
Stotine lakomnic je prihitelo,
vtaknilo nogo vanj, takoj oplelo.
Na vrsti grdi sestri sta, kajne?
Poskusi prva. Princ zavpije: »Ne!«,
a ona hitro: »Je! Kakor ulito! Koš!
Takoj sem vedela, da boš moj mož!«
Kraljevi sin postal je bled kot zid,
»Oditi moram, saj imam privid!«
»O ne, ne greš! Boš figa mož postal?
Nobene šanse ni, ne boš me izigral!«
Zarjove princ: »Odsekajte ji glavo!«
Z udarcem veščim izpolnili so postavo.
Ko princ to vidi, se razveseli:
»Brez glave biti res ji pristoji!«
Na vrsti sestra je številka dve,
prične se dreti: »Čevelj je za me!«
»Poskusi tole!« princ rjovi nazaj,
zagrabi bridko sabljo za ročaj
in – tup – že glava pade ji na tla,
poskoči malce, se zakotrlja.
Pepelka, ki je lupila krompir,
zaslišala je hrupni ta prepir
in kotrljanje glave naokrog.
Odprla vrata je, rekoč:
«Moj Bog, bo konec trušča, kdo kriči?«
»Poskrbi zase,« princ odgovori.
Krvav prizor Pepelki stre srce:
Moj Princ! Pomisli. Sekal je glave!
Kako naj z njim grem pred oltar,
če seka glave kot barbar?
Zatuli princ: »Poglejte bedno ptico,
Takoj ji snemite umazano betico!«
V slepečem blisku se pojavi vila,
ki dobro ve, kaj je čarobna sila.
Zašvistne s palčko, deklici veli:
»Le česa tvoje si srce želi?
Neumno željo ali duhovito
takoj izpolnim, to je kot pribito!«
Pepelka reče: »Draga moja vila,
če smem, bom malo bolj pazila.
Dovolj mi princev je, denarja,
okusila sem srd vladarja.
Želim si skromnega in zvestega možaka,
a takih ni. Boš našla korenjaka?«
Še preden četrtinka ure je minila,
Pepelka se je z zalim dečkom poročila,
s preprostim tipom, ki je kuhal marmelado,
tako okusno, da si jedel jo z naslado.
Njun dom odmeval je od smeha. Brez skrbi
živela sta do konca svojih dni.

Prevod: Milan Dekleva