Kaprije DeLuxe 2018 7/12

Sobota

A veš tist, k se total veseliš izleta s čolnom in res noro uživaš v vožnji?

A veš tist, k punce na čolnu tako zelo navdušiš za sedenje na krmi, da potem, ko končno sprobajo, slišiš: "A veš, da je res tako zelo fajn kot si pravila," in seveda potem ne moreš ves čas sama kraljevati na tistem prestolu?

A veš tist, k noro uživaš v skakanju v vodo?

A veš tist, k te takoj po pristanku v vodi nekaj oplazi po hrbtu, pa to ni simpatičen mladenič?

No ... do danes nisem vedela za to. Zdaj pa zelo dobro vem. Meduza ... grrrr ...

Moj vtisnjeni hrbet.

Takoj po prihodu na kopno sem se odpravila proti hiši, prijazna punca pa mi je ponudila pomoč pri negi kože po srečanju z lovkami meduze.
Kož je zdrgnila z mokro brisačo (najbolje je, če je mokra z morsko vodo) in s tem odstranila tiste zgage, ki so še ostale v koži, potem me je namazala z aloe vero. Druga kolegica mi je prinesla tableto proti alergiji in kozarec vode ... Dobila sem še knjigo in revijo, da bo čas hitreje minil, mladenič pa mi je iz šotora prinesel zvežčič, v katerega sem sproti zapisovala tele prigode in jih moram samo še prepisati v e-obliko. Res so prijazni naši so-kaprijci.

Proti večeru je izgledalo že bolje.
Tudi po zaslugi vseh skrbnih so-kaprijcev.

Torej sem lahko v miru ležala na klopi sredi jedilnice in zapisovala doživljaje ter čakala, da se je aloe vera vpila. Ravno, ko sem končala s pisanjem, sta k meni pristopila dva s tarok kartami. Že cel teden sem želela malce več igrati tarok. No ... pa sem še to zrihtala spotoma :).

Tale meduzin ožig ni nič hudega. Peče toliko kot če bi me ožgalo nekaj kopriv. Baje imam tudi koprivinim podobne mehurčke. Sem se šla spotoma pogledat ogledalo. Malce rdeče, črta lovke se malce bolj pozna, sem pa čisto ok. Razlika s koprivo je le v tem, da rastlinin ožig boli 2-3 urice. Tole pa 2-3 dni. In, da trpljenje ne bo zaman, ga bom darovala za prijateljevo družino, ki se sooča z žalostjo in trpljenjem. In vsakič, ko se spet spomnim, da peče, v mislih zmolim: "Gospod, to trpljenje darujem zanje." In je takoj spet bolje. Bolečina je res za polovico manjša, a mi je ni težko prenašati. Imam pač dober namen zanjo. In vseeno ... na čolnu je bilo tako zelo fajn, da bi še enkrat šla skozi to. Vključno z meduzinim odtisom.

Če odmislim to, da trenutno ležim na klopi sredi jedilnice (pa nisem ekshibicionistične narave) in čakam, da se aloe vera vpije, vidim, da si je Bog posebej zame izmislil dan počitka. Ima hud smisel za humor :). Potem pač počivam in se pustim upedenat. Tudi to je del osebne rasti. Drugim dovoliti, da poskrbijo zame: za samostojno, močno, odraslo žensko ... ki ob takem pripetljaju raste v tem, da se pusti razvajati ... Priznam, da bi se tega komot navadila :).

In niti pod razno se ne smilim sama sebi. Vsak, ki je prišel s plaže, mi je izkazal svojo skrbnost. In moram priznati, da toliko pozornosti reeees nisem vajena. Počasi mi je postajalo že nerodno ob vseh zaskrbljenih pogledih in vprašanjih. Ponavadi sem jaz tista, ki poskrbi za druge, tokrat pa so drugi skrbeli zame. Dober občutek :).

• Te zelo boli? 
• Kaj se je zgodilo? 
• Uf, izgleda, da te je pošteno oplazila! Kako je pa izgledala? (No ... priznam, da nisem šla nazaj, je pozdravila in tvegala še kakšen ožig. Kolikor sem spretna, bi me zagotovo še enkrat. Z isto močjo. :P )

Sem pa imela te dni veliko priložnosti za pogovor z ljudmi, ki imajo veliko več problemov kot jih imam sama. Z meduzinim ožigom vred.

Medtem, ko sem se pritoževala nad težo svojih prsi, mi je ena od punc rekla: "Bodi hvaležna, da imaš zdrave. Jaz sem ostala brez ene svojih." 

Pri 29-ih je na dojki zatipala bulo in šla k zdravniku. Ta jo je napotil na nadaljnje preiskave, kjer so ugotovili prisotnost rakavih celic. Eno od dojk so operativno odstranili, v prihodnjem letu pa je dobila nadomestno dojko, ki so ji jo naredili s pomočjo prečrpanja maščobnega tkiva.

Prava borka je! To, da se sooča z zdravstvenimi težavami, je sploh ne ustavi. Vseeno hodi v službo, počne tisto, kar ji je všeč, pa še nič ji ne prepreči, da ne bi prišla na prijetne morske počitnice z mladimi odraslimi.

Res, svaka čast!

Summa sumarum meduze pa ... Če okrog sebe ne bi imela tako prijaznih in požrtvovalnih sopočitnikarjev, bi tole zelo težko zrihtala. Sredi hrbta se človek pač težko namaže. 😔 Našla se je še ena prijazna punca, ki mi je ponudila svojo tubo Fenistila, pa še ena, ki mi je pomagala zatlačiti brisačo (ki sem jo uporabila za spodobnost pri obedu, v cerkvi ...) za naramnice ...

Je pa bil danes še ene sorte poseben dan ... Dekleta smo dobila priložnost, da postrežemo fante pri kosilu in večerji. Z borovimi vršički, s storži, kamenčki in z rožico smo okrasile mize ter jim na krožnikih postregle z obedom, poskrbele pa smo tudi, da niso ostali žejni. Lepo je biti postrežen, lepo pa je tudi postreči. Tole je super ideja! Ki pa je v fantih neizbrisno vzbudila željo po skrbi za dekleta. Kar naenkrat so postali v splošnem bolj pozorni do deklet: dali so prednost pri vstopanju skozi vrata, hoji po kamnih do plaže ... sej so bili že prej pozorni in ustrežljivi ... po petku pa se je procent ustrežljivosti drastično povečal. Ali pa sem jaz postala drastično bolj pozorna 😏.

Zaradi "športne poškodbe" sem lahko postregla samo za kosilo, za večerjo pa je zaradi odprtega hrbta zame poskrbela prijateljica. Kako lepo od nje! Tudi namazala mi je opekline ...

Dneva pa še ni konec!

Po večerji smo bili povabljeni v cerkev na skupno adoracijo. Sedela sem čisto zadaj na stopnicah in zaradi vročine in celodnevnih pretresov malce kinkala. In spotoma prosila Svetega Duha, naj moli v meni. Bilo je res lepo. Polna cerkev mladih, ki prosimo/se zahvaljujemo/slavimo Boga vsak po svojih namenih, polni veselja, upanja, hrepenenja ... Prav čarobno je bilo. Ko je prišel na vrsto komad Nebeški Jeruzalem, pa sem jokala kot dež. Kot vedno v zadnjem tednu. Vsakič znova se me dotakne in prebudi spomine, prošnje, hrepenenje po bližini ... 

Takoj po koncu adoracije smo šli na plažo. Bila je že noč, tako da smo s sabo potrebovali lučke, ker pa smo želeli plankton videti od čisto blizu, smo potrebovali tudi kopalno opremo. Predvsem mi je bilo zanimivo, kako eden od mladeničev ni želel v vodo. Pa ga je naše navdušenje očitno premamilo in je vseeno zaplaval z nami. In je postal najbolj navdušen od nas vseh. Kako zanimivo je bilo poslušati njegove vzklike! 

"Wau! Kako lepo je! Nisem si mislil, da je tako čarobno!"

In en drug: "Kot bi bil morska deklica!"

Pa tretji: "Kako lepo se vidi skoz plavalna očala!"

Počasi smo bili vsi istih misli, da je Bog res čudovito ustvaril to našo naravo.

Če kdaj samo malo omahujete, ali bi, ali ne bi šli plavat ponoči in opazovat plankton ... Tu ni omahovanja. Greš in probaš. Čudovito je! In nepozabno!

Sem pa spotoma opazila še nekaj zanimivega ... Ko je ena od punc prihajala iz vode malce za nami in smo se ostali že zavijali v brisače, je prosila: "Mi lahko, prosim, nekdo posveti z lučko?"

Ker sem imela s sabo dobro svetlečo naglavno lučko, sem malce glasneje rekla: "Ja, pridem!"

Pa sem blizu sebe slišala mladeniča: "Grem jaz."

Ko je le minuto za tem podobno prošnjo izrekel eden od fantov, ki je prihajal iz vode, se ni nihče tako zelo hitro odzval ...

Noooo? To je pa zanimivo ... 

Nadaljevanje lahko preberete s klikom na to mesto.