Kaprije DeLuxe 2018 5/12
Četrtek
Dan za obisk Šibenika in/ali slapov Krke ter drugi plesni večer.
S prijateljico sva dolgo in vneto razmišljali, ali bi šli v Šibenik ali ne. Po eni strani naju je vleklo nekam na samo, po drugi strani pa nisva želeli zamuditi zanimivega dogajanja med soudeleženci. Ker ... to dogajanje je reees zanimivo. Koliko pogovorov, smeha, sproščenosti, veselja, lepih skupnih trenutkov se zgodi v samo enem dopoldnevu! Po drugi strani pa sem želela za botro kupiti uhančke, spominek z dopusta, pa za kakšno urico posedeti v katedrali in se v miru prepustiti Jezusovi toplini ...
Zmagalo je slednje. Zato sva skupaj z 10-imi sotrpini, ki so se odpravljali do slapov, vstali ob 5h zjutraj, pozajtrkovali in se ob 6.10 vkrcali na brzibrod. To je neke sorte vodni avtobus, ki te v precej hitrem času prepelje skupaj s prtljago s točke A na točko B.
K nama je sedel eden od fantov, simpatičen in dobrovoljen mladenič, ki pametno ve, da se je dobro ob dveh mladenkah, ki imata za ušesi cel kup zanimivih prigod, le smehljati in ju poslušati. No ... je tudi sam kaj povedal, a za prav dolgo časa ni prišel do besede :P.
Po izkrcanju smo šli cela ekipa na kakav/kavo, nama s prijateljico pa telefon najinega brzibrod sopotnika, ki ga je pustil na mizi, ni dal miru. Nujno (!!!) sva morali narediti fotko in jo nastaviti za ozadje. Tega, da sva telefon vzeli, ni niti opazil. Sem pa bila precej nespretna pri vračanju in je ob tem nastal vir smeha za celo omizje. Potem zvečer je omenil, da mu ni jasno, kako sva prišli do telefona. Hm ... le kako? Dobri sva! 🙊
Ostala druščina se je po kofetkanju odpravila proti avtobusni postaji, midve pa sva sedli v klopi katedrale sv. Jakoba in molili. In jokali. In tolažili druga drugo. In spet molili. Kako dobro je delo biti eno urico med neznanci in v miru jokati ter se prepuščati Božji bližini. Če bi ostali na otoku, bi najine nove prijatelje zaskrbelo, kaj je narobe, da jokava kot dež (res so zelo prijetni, ustrežljivi in skrbni), midve pa sva želeli biti anonimni med vsemi tistimi Italijani, Hrvati, Nemci in ostalimi turisti, ki so si najbrž mislili: "Ujoj, dve cmeri! Hitro stran!" 😋
V tisti Tihoti sem lahko Jezusu odprla svoje rane in ga prosila, naj jih zaceli. Lahko sem mu predala vso otožnost, ki sem jo že cel teden nosila v svojem srcu, prav tako pa sem lahko prosila za vse tiste prijatelje, ki se trenutno soočajo s hudo stisko in žalostjo.
Tako dobro mi je del prijateljičin stavek: "Anja, jaz te tako občudujem. V vsej svoji žalosti in otožnosti uspeš misliti še nanje," ki je pošteno pobožal moje rane. Ampak kaj morem ... Nisem take sorte človek, da bi prijateljem, ki so v stiski, obrnila hrbet. Nasprotno. Še bližje jim želim priti in jim pomagati po najboljših močeh. Tako sem še in še molila zanje ter Gospoda prosila, naj mi pomaga, da bom lahko še bolj goreča v svoji molitvi.
Ob koncu najine notranjeočiščevalne akcije sva zapeli ljudsko Veš, o Marija, ki je v tisti cerkvi tako lepo odmevala, da je zagotovo potrkala na nebeška vrata. Po zadnjem tonu pa sva za sabo zaslišali ploskanje in: "Bis! Bis!" Očitno je bila Italijanom slovenska pesem prav všeč. In sva zapeli še Lepa si, lepa si ter počasi zapustili klopi. Ob izhodu naju je tudi tetica, ki pobira vstopnino, zelo pohvalila in rekla, da ni vedela, kdo tako lepo poje. Potem je pa pogledala po cerkvi in videla najini postavi, kako se gibljeta v dihanju in pravilno sklepala. No ... težko bi zgrešila naju, palčko in buhteljčka :).
Pa je prišel čas za nakupe. Uhani za botro, magnetki za doma in za kaprijskega sopevca, pa lizike za vse tiste, ki ta teden praznujejo, potem sva pa morali že požuriti, da sva prišli pravočasno na trajekt, ki naju je pripeljal nazaj na Kaprije.
Kosilo naju je že čakalo, po adoraciji pa sva se odpravili na plažo. Plavanje, druženje, igranje ups enke in taroka ... Ne bom omenjala, da je prijetna in vedno nasmejana soudeleženka, ki je malo prej igrala s samimi moškimi, tam zmagovala, v naši druščini pa ostala vedno zadaj ... ker bi to našega duhovnega voditelja, ki je bil v prvi ekipi tarokiranja vedno premagan, malce podražilo ... :P
In najboljša večerja na svetu: pečene banane s čokolado. Njaaaami!
Ker danes nisem na vrsti za plesni večer (😕), me je pa en od fantov vseeno povabil, naj se pridem malo zavrteti, sem se primerno uredila (poletne oblekice so zakon!), potem pa hitro sprejela vabilo duhovnega voditelja na pivo v down town. Prav prijetno je bilo poklepetati. No ... saj ne, da sem spet imela solzne oči ... Pogovarjala sva se tudi o tem, kako nas je veliko soudeležencev čisto zanimivih, simpatičnih, dobrovoljnih, pametnih, sposobnih ... pa smo vseeno ostali sami. In, kako je težko biti samski, če čutiš, da si poklican v zakonski stan in starševstvo. In, kako težko je biti potrpežljiv in čakati. In, kako je težko biti v svojem življenju sam za vse odločitve. Biti sam sebi cmera in opora, biti labilen in trden, biti impulziven in premišljen ... Pa sem bila spet v solzah ...
Res je lepo poklepetati s kom takim, ki ne navrže: "Ah, kaj ti jamraš ... Saj imaš vse, kar si želiš," ali "Saj si že mlada, nič se ne sekiraj," ali "Kaj pa, če bi morala v klošter?"
Hvala, brat, da si me poslušal in mi dal vedeti, da me razumeš. Lepo je biti med takšnimi ljudmi.
Povabila na ples nisem pozabila, zato sem si zagotovila, da se vrnem pravi čas na plesišče. In res: povabil me je na ples, me dobro zavrtel in šel zavrtet še druga dekleta, ki so upajoče čakala ob plesišču. Jaz pa sem si postregla z njami pijačo in klepetala. No ... ne prav dolgo.
Dva komada pred koncem plesnega večera je prišel do mene Robert, mi ponudil roko: "Ančica, pridi!" Z veseljem sem zaplesala z njim. Z njim plesati mi je kot bi plesala z bratom. Varno in zabavno. Ob koncu zadnje pesmi pa mi je dal še zelo lep kompliment: "Kako lepo je plesati s tabo, ker te lahko vrtim samo z enim prstom." Ooooo ... 😇
Ko bi le tudi v drugih situacijah lahko bila tako lahkotna in prilagodljiva :P.
Za nadaljevanje kliknite tukaj.
Dan za obisk Šibenika in/ali slapov Krke ter drugi plesni večer.
S prijateljico sva dolgo in vneto razmišljali, ali bi šli v Šibenik ali ne. Po eni strani naju je vleklo nekam na samo, po drugi strani pa nisva želeli zamuditi zanimivega dogajanja med soudeleženci. Ker ... to dogajanje je reees zanimivo. Koliko pogovorov, smeha, sproščenosti, veselja, lepih skupnih trenutkov se zgodi v samo enem dopoldnevu! Po drugi strani pa sem želela za botro kupiti uhančke, spominek z dopusta, pa za kakšno urico posedeti v katedrali in se v miru prepustiti Jezusovi toplini ...
Zmagalo je slednje. Zato sva skupaj z 10-imi sotrpini, ki so se odpravljali do slapov, vstali ob 5h zjutraj, pozajtrkovali in se ob 6.10 vkrcali na brzibrod. To je neke sorte vodni avtobus, ki te v precej hitrem času prepelje skupaj s prtljago s točke A na točko B.
K nama je sedel eden od fantov, simpatičen in dobrovoljen mladenič, ki pametno ve, da se je dobro ob dveh mladenkah, ki imata za ušesi cel kup zanimivih prigod, le smehljati in ju poslušati. No ... je tudi sam kaj povedal, a za prav dolgo časa ni prišel do besede :P.
Po izkrcanju smo šli cela ekipa na kakav/kavo, nama s prijateljico pa telefon najinega brzibrod sopotnika, ki ga je pustil na mizi, ni dal miru. Nujno (!!!) sva morali narediti fotko in jo nastaviti za ozadje. Tega, da sva telefon vzeli, ni niti opazil. Sem pa bila precej nespretna pri vračanju in je ob tem nastal vir smeha za celo omizje. Potem zvečer je omenil, da mu ni jasno, kako sva prišli do telefona. Hm ... le kako? Dobri sva! 🙊
Ostala druščina se je po kofetkanju odpravila proti avtobusni postaji, midve pa sva sedli v klopi katedrale sv. Jakoba in molili. In jokali. In tolažili druga drugo. In spet molili. Kako dobro je delo biti eno urico med neznanci in v miru jokati ter se prepuščati Božji bližini. Če bi ostali na otoku, bi najine nove prijatelje zaskrbelo, kaj je narobe, da jokava kot dež (res so zelo prijetni, ustrežljivi in skrbni), midve pa sva želeli biti anonimni med vsemi tistimi Italijani, Hrvati, Nemci in ostalimi turisti, ki so si najbrž mislili: "Ujoj, dve cmeri! Hitro stran!" 😋
V tisti Tihoti sem lahko Jezusu odprla svoje rane in ga prosila, naj jih zaceli. Lahko sem mu predala vso otožnost, ki sem jo že cel teden nosila v svojem srcu, prav tako pa sem lahko prosila za vse tiste prijatelje, ki se trenutno soočajo s hudo stisko in žalostjo.
Tako dobro mi je del prijateljičin stavek: "Anja, jaz te tako občudujem. V vsej svoji žalosti in otožnosti uspeš misliti še nanje," ki je pošteno pobožal moje rane. Ampak kaj morem ... Nisem take sorte človek, da bi prijateljem, ki so v stiski, obrnila hrbet. Nasprotno. Še bližje jim želim priti in jim pomagati po najboljših močeh. Tako sem še in še molila zanje ter Gospoda prosila, naj mi pomaga, da bom lahko še bolj goreča v svoji molitvi.
 |
| Notranjost katedrale sv. Jakoba je res čudovita. Tudi čudovit ambient za Božji dotik :). |
Pa je prišel čas za nakupe. Uhani za botro, magnetki za doma in za kaprijskega sopevca, pa lizike za vse tiste, ki ta teden praznujejo, potem sva pa morali že požuriti, da sva prišli pravočasno na trajekt, ki naju je pripeljal nazaj na Kaprije.
Kosilo naju je že čakalo, po adoraciji pa sva se odpravili na plažo. Plavanje, druženje, igranje ups enke in taroka ... Ne bom omenjala, da je prijetna in vedno nasmejana soudeleženka, ki je malo prej igrala s samimi moškimi, tam zmagovala, v naši druščini pa ostala vedno zadaj ... ker bi to našega duhovnega voditelja, ki je bil v prvi ekipi tarokiranja vedno premagan, malce podražilo ... :P
In najboljša večerja na svetu: pečene banane s čokolado. Njaaaami!
Ker danes nisem na vrsti za plesni večer (😕), me je pa en od fantov vseeno povabil, naj se pridem malo zavrteti, sem se primerno uredila (poletne oblekice so zakon!), potem pa hitro sprejela vabilo duhovnega voditelja na pivo v down town. Prav prijetno je bilo poklepetati. No ... saj ne, da sem spet imela solzne oči ... Pogovarjala sva se tudi o tem, kako nas je veliko soudeležencev čisto zanimivih, simpatičnih, dobrovoljnih, pametnih, sposobnih ... pa smo vseeno ostali sami. In, kako je težko biti samski, če čutiš, da si poklican v zakonski stan in starševstvo. In, kako težko je biti potrpežljiv in čakati. In, kako je težko biti v svojem življenju sam za vse odločitve. Biti sam sebi cmera in opora, biti labilen in trden, biti impulziven in premišljen ... Pa sem bila spet v solzah ...
Res je lepo poklepetati s kom takim, ki ne navrže: "Ah, kaj ti jamraš ... Saj imaš vse, kar si želiš," ali "Saj si že mlada, nič se ne sekiraj," ali "Kaj pa, če bi morala v klošter?"
Hvala, brat, da si me poslušal in mi dal vedeti, da me razumeš. Lepo je biti med takšnimi ljudmi.
Povabila na ples nisem pozabila, zato sem si zagotovila, da se vrnem pravi čas na plesišče. In res: povabil me je na ples, me dobro zavrtel in šel zavrtet še druga dekleta, ki so upajoče čakala ob plesišču. Jaz pa sem si postregla z njami pijačo in klepetala. No ... ne prav dolgo.
Dva komada pred koncem plesnega večera je prišel do mene Robert, mi ponudil roko: "Ančica, pridi!" Z veseljem sem zaplesala z njim. Z njim plesati mi je kot bi plesala z bratom. Varno in zabavno. Ob koncu zadnje pesmi pa mi je dal še zelo lep kompliment: "Kako lepo je plesati s tabo, ker te lahko vrtim samo z enim prstom." Ooooo ... 😇
Ko bi le tudi v drugih situacijah lahko bila tako lahkotna in prilagodljiva :P.
Za nadaljevanje kliknite tukaj.
Komentarji
Objavite komentar