Kaprijske počitnice 2. termin 2019 8/8

Nedelja

je spet dan za odhod skupine. In dan za slovo, za zadnji hitri krog.

Tisti osebi sem želela reči samo eno besedo in sem jo ves čas nosila v srcu. Tako nimam pojma, kaj mi je zaželela ob odhodu. Niti ene same besede si nisem zapomnila. Sem se pa opravičila. In dobila topel objem.

Tudi to skupino smo pospremili v pristanišče. A tokrat nisem ostala ravnodušna. Žal mi je bilo, da odhajajo in če bi tisti trenutek mogla, bi se s punkli vred prežarčila na krov trajekta. In odšla z njimi. 😔

Tako pa sem ostajala in jokala. Res mi je bilo težko, pa sploh natančno ne vem, zakaj. In v nekem trenutku nisem več zmogla stati tam ter mahati v slovo. Obrnila sem se in šla proti kuči. Srce se mi je trgalo "na dvouje, na trouje", moje oči pa so jokale. Ko bi vedela, da bo tako težko, bi šla z njimi!

Res si niti v sanjah nisem zamišljala, da mi bo tako težko. Je pa to še ena reč, ki je o sebi nisem vedela: poslavljanja ne prenašam dobro. 🙈

Dobri Bog, prosim te, da nova skupina ne bo zaznala moje žalosti! Zanje si želim biti vesela in radostna.

Nadaljevanje pišem po polnoči:

Novo skupino smo pričakali s "plakatom" dobrodošlice :).

V novi skupini je nekaj novih obrazov, večino pa že poznam. Sem pa med večernim druženjem dojela, da sem naredila nekakšno pregrado v svojem srcu. Ker nočem, da bi me tudi ob slovesu od njih tako bolelo, se nanje nočem navezati. Hm …

So pa prav luštni in je bilo res prijetno poklepetati z vsakim od njih.

Zapis jutrišnjega dne

Povezava do FB albuma s fotkami celega tedna