Pag 2020 7/11 - Počitnice za mlade in mlajše odrasle

No, torej. Pri pogovoru je tema nanesla tudi na to, kako uspejo fantje/moški povabit in kako se dekleta/ženske odzivamo na to. Že cel teden sem malce razmišljala, kako bi se sama počutila, če bi me kdo povabil na sprehod ob morju ali sladoled, pa se potem o tem pogovarjala tudi pri spovedi. Končno pa smo lahko te reči razpravljali v mešani družbi.

Sprva bi me bilo grozno strah. Sploh ne vem, česa ☹. Potem bi zablokirala. Sploh ne vem, zakaj. Potem bi mela celo vojno v sebi: "Zakaj bi pa šla? Le kaj hoče od mene? Kaj pa, če bo grozno? Kaj pa, če se ne bova ujela? Kaj pa, če se bova?"

No, ob zadnjem vprašanju pa me je reeeees ratalo strah. Ker sem dojela, česa se globoko v sebi v resnici bojim. Čeprav si najbolj v življenju želim biti žena in mama, se v resnici bojim prav tega. Ker … zaradi česa se bom pa potem sekirala? -> mimogrede: tale vzorec večnih skrbi sem podedovala po babici. In zdaj, ko vem, da ga imam, ga lahko z Božjo pomočjo predelam.

V glavnem tisti strahovi, ki sem jih imela … Navaden larifari so. Kaj se mi pa more zgoditi, če me kdo povabi na sprehod? Saj se vendar rada sprehajam in klepetam. In kaj mi bo hudega, če bom spotoma pojedla še en dober sladoled? Prav nič. In zakaj imam potem vse te strahove? Zelo očitno si hudič ne želi, da bi se imela fajn. Pika.

In ker bi me bilo strah, bi zinila mogoče najbolj neprimerno reč na svetu. In bi tistega mladeniča, ki bi komaj zbral pogum, da bi me povabil na klepet, zabila k kandelaber v zemljo. Njegov strah in moj strah bi trčila skupaj. To res ne bi bilo dobro. Torej moram hitro začet delat na tem, da se spravim v formo.

In navaden klepet na sprehodu. Lahko ga jemljem tudi kot vajo v pogovarjanju. Prava reč!

Preden smo dobili ribe na mizo, smo se o tem pogovarjali. No … v biti sem jaz povedala, kako se počutim v takih primerih. In, upam, spodbudila mladeniče, da povabijo. Pa ni treba nujno mene. Pač vsak tisto, ki mu je padla v oko.

Ko smo končno dobili ribe, so bile reeees njami. Girice, sardele, orada, oslič in kalamari. Njamiii! Vedno sem si želela morske živali jesti na morju. Se mi zdi, da bi jih ravno tam morali znati najbolje pripravit. Nekako tako kot v naših koncih svinjski kotlet ali govejo župo.

Zmazali smo vse. In se zraven imeli prav fajn ter poslušali tistega pevca na terasi 200m oddaljene konobe.

Ko smo tu vse pojedli in popili, smo šli bližje živi glasbi. Tam so že bili naši prijatelji, zato je bilo vzdušje domačno in prijetno. Nekateri so bili od plesa po ulici že pošteno prepoteni. In vidno srečni.

Vse je bilo ok do takrat, ko je pevec oznanil, da bo to zadnji komad. Ojoj! Jaz pa še nič plesala! Ojoj! Zbrala sem pogum in najboljšega plesalca prosila za pol plesa. Ker je prijazen, mi je ustregel in tako sem tudi sama prišla na svoj račun. Inštrumentalno je bilo še nekaj komadov, tako da sem se prijetno razgibala ob rumbi, sambi in fokstrotu.

Kot da je treba zadnji večer užiti še vse, kar je možno, smo se dogovorili za nočno kopanje.

Če sem čisto iskrena, se mi je u gradu zdela to super ideja. Ko sem prišla pa do svoje postelje, je tudi želja hitro uplahnila: "Pa bi se raje dobro naspala … Kaj ti je treba tja rinit … Sej se bodo tudi brez tebe meli super … Pa sej nisi več najstnica, da bi se ponoči kopala …" V glavnem: spet cel kup enih bedastih problemov. Ko sem jih omenila cimri, je z vsem tem mojstrsko pometla: "Itak, da boš šla! To je edinstvena priložnost!"

Torej sem se res vkopalkala, vzela še brisačo, perilo in armič in se pridružila grupi na poti na Ručico. Voda je bila ravno prava. Mirna, osvežilna in prijetna. Če smo luni pokazali hrbet, smo uspeli videti tudi nekaj planktona. Pravi užitek!

Med preoblačenjem v suha oblačila, ko je v tisti temi vsak zase iskal zasebnost, sem fantom rekla: "Fantje, zdaj, ko je Janez tako lepo poskrbel za senco … Mogoče bi lahko kdo od vas naslednje leto poskrbel za preoblačilnico." Eden od fantov je namreč s sabo prinesel večji senčnik in ga za cel teden postavil na Ručici. In imel posledično precejšnjo gužvo okrog sebe. Svaka mu čast za dobro idejo!

Pa se je eden od njih oglasil: "Ja, in potem bi rade še WC, ane?" To je bilo smeha!

No … preoblačilnica bi vseeno zelo prav prišla. Nekateri pač rabimo malce več prostora kot samo pod brisačo, da se lahko normalno preoblečemo in ne pokažemo vsega tistega, kar še zdravnika nič ne briga :P.

Po preoblačenju smo se posedli in se dogovorili za spoznavno igro, pri kateri je vsak svojemu desnemu sosedu postavil vprašanje. Bilo je prav zanimivo poslušati vprašanja in odgovore. Jaz sem dobila vprašanje od leve sosede, ki je bila dolga leta moja cimra in me dobro pozna: "Kako to, da si se v zadnjih letih spremenila?"

"Kako misliš, spremenila?"

"Na bolje. Nisi več tako judgemental."

Ojoj! Res sem bila včasih takšna! Posebej, ker sem se družila s takimi ljudmi in sem mislila, da sta njihovo obnašanje in mišljenje boljše kot moje. Pa sem jih želela posnemati.

"V zadnjih letih sem spoznala veliko ljudi, ki me cenijo in me imajo radi. Tako se ob njih moj rezervoar ljubezni polni, sem bolj zadovoljna in lahko ljubezen dajem naprej."

Na moji desni je sedel mladenič, ki mi je kasneje priznal, da se je strateško usedel. Nalašč zraven mene, ker je vedel, da bom prijazna.

V glavnem, tisti krog je šel večkrat okrog in je bil res zanimiv. Tako z vidika spoznavanja kot humorja. Ko smo naslednji dan debatirali o tem, kaj se nas je v tem tednu najbolj dotaknilo, so skoraj vsi omenili ta večer.

Pa to še ni vse! Po tem, ko smo prišli do hiše (bilo je že okrog 2:30 ponoči), je ena od paglavških cimer še posedela na klopci. In naslednje jutro povedala, da se je komaj privlekla do postelje.

Tale ponočnjaška za nas starce pač ni več mačji kašelj :P.

Nadaljevanje lahko prebereš na tej e-povezavi.