"Pojdi, žena, tvoja vera te je rešila."
Po sveti maši smo šli na kosilo. Vsak po svoje, nekateri v skupinah, drugi sami. Nas se je zbralo 10 in smo skupaj uživali pod arkadami ob glavnem trgu.
No ... ostalih 9 je uživalo v klepetu in smehu. Jaz pa sem bila odsotna. Najbrž nekako tako, kot da bi bila pod vplivom drog. Le, da moja droga ni bila sintetična, ampak je bila Božja.
Nikakor nisem mogla biti tisto, kar sem ponavadi: zgovorna, živahna, glasna, polna humorja.
Ni šlo. No ... mogoče so bili nekateri hvaležni, da je bilo tako 😀.
V sebi sem še ves čas čutila mir in Božjo bližino in tišino in varnost in ...
Bilo je res prijetno in lepo.
Po kosilu pa se nas je nekaj odpravilo na ogled bazilike sv. Antona Padovanskega. Ker se doma nisem imela možnosti pripravljati tudi po videih z Youtubea, sem določene podatke o baziliki izvedela od soromarjev. Npr. tudi to, da se lahko marmornega sarkofaga (ne vem, če se temu tako reče, ampak pribl. tako izgleda), dotakneš in ob njem moliš.
Pa smo se postavili v vrsto in čakali, da bomo lahko prišli bližje. In ko sem prišla do pribl. pol metra razdalje, me je ponovno preplavil tisti mir. In spet solze. Kot da bi Jezus z njimi umival moje srce.
Pa sem z vsem spoštovanjem in mirom položila roko na tisti marmor.
In spet dobila besede. Tokrat:
V tistem trenutku sem z vso gotovostjo vedela, da bo Jezus poskrbel zame. Da bom v življenju prejela vse tisto, za kar prosim in je dobro zame. Naj v miru živim in grem svojo pot. Naj nič se skrbim. Da ima zame pripravljeno. Da naj samo verjamem in mi bo dano.
V tistem trenutku nisem vedela, ali se bom sploh zmogla obdržati na nogah. Najraje bi se sesedla in počela ničesar več. Zdi se mi, da nekateri temu rečejo "počivanje v duhu". No ... jaz sem vsekakor počivala. Moja duša je počivala. Kot bi bila v nekem velikem mehurčku.
Najbrž poznate risanko Lepotica in zver, v kateri je vrtnica pod stekleno kupolo? No, nekako tako sem imela občutek glede svojega mehurčka. Kot da nič ne more do mene. Samo tisti Božji mir.
In tihota.
In Ljubezen.
In veselje.
In mir.
Bogu hvala.
... nadaljevanje ...
 |
| Park sredi glavnega trga. |
No ... ostalih 9 je uživalo v klepetu in smehu. Jaz pa sem bila odsotna. Najbrž nekako tako, kot da bi bila pod vplivom drog. Le, da moja droga ni bila sintetična, ampak je bila Božja.
Nikakor nisem mogla biti tisto, kar sem ponavadi: zgovorna, živahna, glasna, polna humorja.
Ni šlo. No ... mogoče so bili nekateri hvaležni, da je bilo tako 😀.
V sebi sem še ves čas čutila mir in Božjo bližino in tišino in varnost in ...
Bilo je res prijetno in lepo.
Po kosilu pa se nas je nekaj odpravilo na ogled bazilike sv. Antona Padovanskega. Ker se doma nisem imela možnosti pripravljati tudi po videih z Youtubea, sem določene podatke o baziliki izvedela od soromarjev. Npr. tudi to, da se lahko marmornega sarkofaga (ne vem, če se temu tako reče, ampak pribl. tako izgleda), dotakneš in ob njem moliš.
 |
| Kapela s krsto sv. Antona Padovanskega. |
Pa sem z vsem spoštovanjem in mirom položila roko na tisti marmor.
In spet dobila besede. Tokrat:
"Pojdi, žena, tvoja vera te je rešila."
V tistem trenutku sem z vso gotovostjo vedela, da bo Jezus poskrbel zame. Da bom v življenju prejela vse tisto, za kar prosim in je dobro zame. Naj v miru živim in grem svojo pot. Naj nič se skrbim. Da ima zame pripravljeno. Da naj samo verjamem in mi bo dano.
V tistem trenutku nisem vedela, ali se bom sploh zmogla obdržati na nogah. Najraje bi se sesedla in počela ničesar več. Zdi se mi, da nekateri temu rečejo "počivanje v duhu". No ... jaz sem vsekakor počivala. Moja duša je počivala. Kot bi bila v nekem velikem mehurčku.
 |
| Čudovit strop. |
In tihota.
In Ljubezen.
In veselje.
In mir.
Bogu hvala.
... nadaljevanje ...
Komentarji
Objavite komentar