"Draga moja, našla si milost pri meni."
No ... po tistem sem resnično sedla. Ker me noge pač niso več držale.
In se potem sprehodila po baziliki, molila pri razstavljenih relikvijah različnih svetnikov, molila in uživala v tistem miru.
Ki pa se je nadaljeval tudi po poti do cerkve, v kateri je deloval sv. Leopold Mandič. To je bil hrvaški menih, ki je večino časa deloval v Padovi, nekaj tudi v Kopru, najbolj znan pa je bil kot spovednik. Ki je veliko pokore za grehe spovedancev opravil sam. Namesto, da bi jo naložil njim.
Tam sem obsedela. Zraven cerkve je prostor, v katerem je relikvija njegove roke ob voščeni podobi svetnika. In klopce. Obsedela sem. V tistem blaženem miru. In skušala moliti, a mi ni šlo nevemkako dobro. Ker je, kot mi je enkrat rekel eden od duhovnikov, Duh molil v meni. Pa sem potem samo bila tam in se zahvaljevala za vse te milosti. In uživala v Božji bližini.
Preden sva se s prijateljico odpravili na sladoled, sva se ustavili še v Leopoldovi cerkvi. Ravno je bila daritev svete maše, zato sva obstali zadaj. Pogled in misel sem imela usmerjen k živemu Kristusu v tabernaklju. In se zahvaljevala. In dobila še en stavek:
Kakšna ljubeznivost! Ooo 💓💓💓 ...
Tudi tokrat moje solze niso zdržale. Začele so teči. Kot bi Jezus umival moje srce.
Ko sem prišla ven, sem prijateljici zaupala, kaj se mi je zgodilo. Pa je rekla: "Jaz sem tukaj v cerkvi prosila Boga, naj tudi tebi izpolni želje. In sem dobila: "Anja ves čas skrbi za druge. Zdaj bom pa tudi jaz poskrbel zanjo."
Objeli sva se in jokali. Od te močne Božje bližine pač ne moreš biti ravnodušen. In se nekaj pač zgodi.
Še danes, dobre štiri mesece po tem milostnem dnevu, v meni odzvanjajo besede. In še tale trenutek se prav v živo spomnim tistih občutij.
Ki jih sama pač nisem mogla predelati. Bila so čisto preveč za eno navadno kmečko bunko s hribov, kakršna sem sama. Še zdaj ne morem dojeti, kako je možno, da sem dobila v istem dnevu toliko čudežev. Toliko milosti. Toliko Božje bližine. In toliko Jezusovih nagovorov.
Velika večina ljudi česa takega nikoli ne doživi. Pa je njihova vera veliko bolj korenita od moje. Pa so veliko boljši ljudje. In veliko več delajo za skupnost in v Božji volji.
In jim ni nikoli dano biti v takšni Božji bližini. Kajti jaz sem čisto navadna ženska. Nič posebnega nisem in nikakor nisem brez grehov in slabosti.
Res sem čisto običajen človek. Ki je takrat, tisti dan, doživel močan Božji poseg v svoje življenje. In sem zanj močno hvaležna.
Ko sem približno dva tedna kasneje prosila brata Jarota za pogovor, sem mu povedala, kaj vse se mi je zgodilo. In, kako nikakor ne morem razumeti, zakaj ravno jaz. In, kaj naj s tem zdaj počnem. Pa mi je odvrnil: "Če si v objemu, v tistem trenutku objema ne analiziraš. Običajno. Torej se tudi tukaj skušaj prepustiti. Naj te objema On."
No, prav. Jezus, vsa sem Tvoja.
In se potem sprehodila po baziliki, molila pri razstavljenih relikvijah različnih svetnikov, molila in uživala v tistem miru.
Ki pa se je nadaljeval tudi po poti do cerkve, v kateri je deloval sv. Leopold Mandič. To je bil hrvaški menih, ki je večino časa deloval v Padovi, nekaj tudi v Kopru, najbolj znan pa je bil kot spovednik. Ki je veliko pokore za grehe spovedancev opravil sam. Namesto, da bi jo naložil njim.
Tam sem obsedela. Zraven cerkve je prostor, v katerem je relikvija njegove roke ob voščeni podobi svetnika. In klopce. Obsedela sem. V tistem blaženem miru. In skušala moliti, a mi ni šlo nevemkako dobro. Ker je, kot mi je enkrat rekel eden od duhovnikov, Duh molil v meni. Pa sem potem samo bila tam in se zahvaljevala za vse te milosti. In uživala v Božji bližini.
Preden sva se s prijateljico odpravili na sladoled, sva se ustavili še v Leopoldovi cerkvi. Ravno je bila daritev svete maše, zato sva obstali zadaj. Pogled in misel sem imela usmerjen k živemu Kristusu v tabernaklju. In se zahvaljevala. In dobila še en stavek:
"Draga moja, našla si milost pri meni."
Kakšna ljubeznivost! Ooo 💓💓💓 ...
Tudi tokrat moje solze niso zdržale. Začele so teči. Kot bi Jezus umival moje srce.
Ko sem prišla ven, sem prijateljici zaupala, kaj se mi je zgodilo. Pa je rekla: "Jaz sem tukaj v cerkvi prosila Boga, naj tudi tebi izpolni želje. In sem dobila: "Anja ves čas skrbi za druge. Zdaj bom pa tudi jaz poskrbel zanjo."
Objeli sva se in jokali. Od te močne Božje bližine pač ne moreš biti ravnodušen. In se nekaj pač zgodi.
Še danes, dobre štiri mesece po tem milostnem dnevu, v meni odzvanjajo besede. In še tale trenutek se prav v živo spomnim tistih občutij.
Ki jih sama pač nisem mogla predelati. Bila so čisto preveč za eno navadno kmečko bunko s hribov, kakršna sem sama. Še zdaj ne morem dojeti, kako je možno, da sem dobila v istem dnevu toliko čudežev. Toliko milosti. Toliko Božje bližine. In toliko Jezusovih nagovorov.
Velika večina ljudi česa takega nikoli ne doživi. Pa je njihova vera veliko bolj korenita od moje. Pa so veliko boljši ljudje. In veliko več delajo za skupnost in v Božji volji.
In jim ni nikoli dano biti v takšni Božji bližini. Kajti jaz sem čisto navadna ženska. Nič posebnega nisem in nikakor nisem brez grehov in slabosti.
Res sem čisto običajen človek. Ki je takrat, tisti dan, doživel močan Božji poseg v svoje življenje. In sem zanj močno hvaležna.
Ko sem približno dva tedna kasneje prosila brata Jarota za pogovor, sem mu povedala, kaj vse se mi je zgodilo. In, kako nikakor ne morem razumeti, zakaj ravno jaz. In, kaj naj s tem zdaj počnem. Pa mi je odvrnil: "Če si v objemu, v tistem trenutku objema ne analiziraš. Običajno. Torej se tudi tukaj skušaj prepustiti. Naj te objema On."
No, prav. Jezus, vsa sem Tvoja.
Komentarji
Objavite komentar