"Dobro vem, kaj hočeš reči. Tudi takrat, ko ti ne najdeš besed ..."
Se spomnite, da sem v velikonočnem času pisala o tem, da sem bila v Padovi? In takrat obljubila, da kasneje napišem kaj več?
No, danes je ta dan.
V Padovo sem romala 25. maja. Robert Rozman (tisti, ki pripravlja Kaprije) je pripravil tudi to romanje. Bilo nas je za 2 polna avtobusa romarjev. In prav vsak je šel v kraje sv. Antona Padovanskega in sv. Leopolda Mandiča s svojimi željami in zahvalami.
Tudi jaz sem imela svoje. Namen mojega romanja so bili dve priprošnji, druženje in lepo preživet dan.
Začeli smo že zjutraj, pozdravili prijatelje in sedli na enega od avtobusov. Pesmi za mašo smo izbrali že v prejšnjih dneh, pevske vaje pa imeli kar na busu na poti in po prihodu v Padovo takoj šli v kapelo, v kateri smo imeli daritev svete maše. Nas 100+ romarjev je idealno napolnilo sedeže in prostor. In kako lepo petje je bilo! Prav nebeško 💖. Hvala vam, dragi prijatelji :).
Vsak od nas je bil že pred začetkom svete maše povabljen, da na listič zapiše prošnje, ki jih je prinesel k sv. Antonu, po pridigi pa smo jih izročili pred oltar. Tako je bilo lepo svojo bolečino predati v Božje roke ... In kako lepo je bilo biti del teh src ...
Za obhajilo smo izbrali pesem Nihče ne ljubi te kot jaz. Ki se meni nikoli ni zdela nič ekstra. Ni zanimiva ne po melodiji in ne po ritmu. Če povem čisto po resnici, se mi je zdela prej naravnost dolgočasna.
Do tistega trenutka. Do takrat, ko sem pri obhajilu igrala in pela ter v sebi začutila stavek:
Kako sem začutila? Nimam pojma. Kar prišlo je v moje misli. Cel stavek. Pa ne morem določiti višine glasu ali hitrosti govora. Bilo je v Slovenščini in bilo je tam. In popolnoma sem prepričana, da si tega nisem prej zamislila ali izmislila. Ali da bi si domišljala.
Priznam, da imam bujno domišljijo. A še od nobene domišljijske zgodbe v svoji glavi nisem bila pre-tresena. In od nobene domišljijske zgodbe nisem jokala. Ker v moji glavi take reči pač ne nastajajo. Tooooliko sposobna pač nisem 😛.
Poudariti moram, da nisem noben prerok in nimam nobenih izkušenj z raznimi vedeževanji ali slišanji z onostranstva ... Nisem take sorte človek. Tudi do ljudi, ki dobivajo sporočila z nebes, sem ponavadi precej rezervirana. Ker se mi to zdi ... ne znam opisati, kakšno se mi zdi ... Le ... ni del mene.
Do tistega trenutka, ko so me Jezusove besede sezule. In v moje srce prinesle mir.
Takrat je popustila vsa obramba, ki jo ponavadi nosim okrog svojega srca. Tisti mir. In tista Božja bližina. Povsem sta zrušila vse zidove. V nekaj sekundah so solze zalile moje oči in nisem videla ničesar več. Samo še križ, ki je bil ob oltarju. Vmes sem razmišljala, da bi morala igrati in peti. A zaradi solz nisem več videla besedila in akordov. Poleg tega je ob meni igrala prijateljica in sem vedela, da bo zmogla tudi brez mene. Zato sem lahko mirno odložila kitaro in se prepustila Jezusovemu objemu, miru in lastnim solzam.
In potem samo še več solz. In več Božje bližine. Ne vem, če znam sploh opisati tiste trenutke. Zagotovo pa niti pod razno ne poznam pravih besed za to.
Bil je en sam mir in gotovost, da bo vse dobro. In tisti neopisljiv občutek, da sem varna. In, da bo On ljubeznivo poskrbel za vse.
Le v miru jo poslušajte še enkrat. Zaprite oči, naslonite se in prosite Jezusa, naj vas objame in vam podeli mir.
https://www.youtube.com/watch?v=eH7c3TNL1UE
... nadaljevanje ...
No, danes je ta dan.
V Padovo sem romala 25. maja. Robert Rozman (tisti, ki pripravlja Kaprije) je pripravil tudi to romanje. Bilo nas je za 2 polna avtobusa romarjev. In prav vsak je šel v kraje sv. Antona Padovanskega in sv. Leopolda Mandiča s svojimi željami in zahvalami.
Tudi jaz sem imela svoje. Namen mojega romanja so bili dve priprošnji, druženje in lepo preživet dan.
Začeli smo že zjutraj, pozdravili prijatelje in sedli na enega od avtobusov. Pesmi za mašo smo izbrali že v prejšnjih dneh, pevske vaje pa imeli kar na busu na poti in po prihodu v Padovo takoj šli v kapelo, v kateri smo imeli daritev svete maše. Nas 100+ romarjev je idealno napolnilo sedeže in prostor. In kako lepo petje je bilo! Prav nebeško 💖. Hvala vam, dragi prijatelji :).
 |
| Naša kapela. |
Vsak od nas je bil že pred začetkom svete maše povabljen, da na listič zapiše prošnje, ki jih je prinesel k sv. Antonu, po pridigi pa smo jih izročili pred oltar. Tako je bilo lepo svojo bolečino predati v Božje roke ... In kako lepo je bilo biti del teh src ...
Za obhajilo smo izbrali pesem Nihče ne ljubi te kot jaz. Ki se meni nikoli ni zdela nič ekstra. Ni zanimiva ne po melodiji in ne po ritmu. Če povem čisto po resnici, se mi je zdela prej naravnost dolgočasna.
Do tistega trenutka. Do takrat, ko sem pri obhajilu igrala in pela ter v sebi začutila stavek:
"To pesem pojem jaz tebi."
Kako sem začutila? Nimam pojma. Kar prišlo je v moje misli. Cel stavek. Pa ne morem določiti višine glasu ali hitrosti govora. Bilo je v Slovenščini in bilo je tam. In popolnoma sem prepričana, da si tega nisem prej zamislila ali izmislila. Ali da bi si domišljala.
Priznam, da imam bujno domišljijo. A še od nobene domišljijske zgodbe v svoji glavi nisem bila pre-tresena. In od nobene domišljijske zgodbe nisem jokala. Ker v moji glavi take reči pač ne nastajajo. Tooooliko sposobna pač nisem 😛.
Poudariti moram, da nisem noben prerok in nimam nobenih izkušenj z raznimi vedeževanji ali slišanji z onostranstva ... Nisem take sorte človek. Tudi do ljudi, ki dobivajo sporočila z nebes, sem ponavadi precej rezervirana. Ker se mi to zdi ... ne znam opisati, kakšno se mi zdi ... Le ... ni del mene.
Do tistega trenutka, ko so me Jezusove besede sezule. In v moje srce prinesle mir.
Takrat je popustila vsa obramba, ki jo ponavadi nosim okrog svojega srca. Tisti mir. In tista Božja bližina. Povsem sta zrušila vse zidove. V nekaj sekundah so solze zalile moje oči in nisem videla ničesar več. Samo še križ, ki je bil ob oltarju. Vmes sem razmišljala, da bi morala igrati in peti. A zaradi solz nisem več videla besedila in akordov. Poleg tega je ob meni igrala prijateljica in sem vedela, da bo zmogla tudi brez mene. Zato sem lahko mirno odložila kitaro in se prepustila Jezusovemu objemu, miru in lastnim solzam.
In potem samo še več solz. In več Božje bližine. Ne vem, če znam sploh opisati tiste trenutke. Zagotovo pa niti pod razno ne poznam pravih besed za to.
Bil je en sam mir in gotovost, da bo vse dobro. In tisti neopisljiv občutek, da sem varna. In, da bo On ljubeznivo poskrbel za vse.
Le v miru jo poslušajte še enkrat. Zaprite oči, naslonite se in prosite Jezusa, naj vas objame in vam podeli mir.
https://www.youtube.com/watch?v=eH7c3TNL1UE
 |
| vir slike |
Komentarji
Objavite komentar