Moj poklon delavcem v zdravstveni negi
Zadnjih nekaj dni sem smela preživeti z babico v zdravilišču. Po operaciji zaradi zloma kolka je dobila priložnost za rehabilitacijo v zdravilišču. Ker ima za sabo že dobrih 85 let, jaz pa sem trenutno brez službe, smo rodbinski svet skupaj prišli do ideje, da bom njena spremljevalka in pomoč.
Pa sva šli. Cokm pokm skupaj s hoduljo v zdravilišče.
Ker je na negovalnem oddelku, nisva skupaj v sobi. Mama (tako ji pravim) je v sobi skupaj z gospo, ki je utrpela kap in ima težave z govorom ter s še dvema gospema, ki sta nepokretni in ju sestre na terapije vozijo z vozičkom. Čisto prijetne gospe.
Tu pa se začne zanimiv del. Z vsakim dnem sem bolj in bolj spoznavala delo sester in medicinskih tehnikov. Zjutraj že ob 6.30 začnejo z nego tistih, ki ne morejo sami. To pomeni menjanje plenic in/ali katetra, umivanje, preoblačenje, merjenje pritiska, skrb za zdravila, pomoč pri hranjenju in transport na terapije ter še mnogo drugega, česar nisem uspela opaziti. In vse to naredijo v približno 20 sobah v najkasneje uri in pol. Pa to še ni vse. Ob vsej negi in hranjenju so prijazni, spoštljivi, skrbni, nežni, ljubeznivi, pa še simpatičen smisel za humor imajo.
Sem omenila, da veje ob vsem tem iz vsake sobe drug vonj? Urin, kakanje ... to vsekakor ni za ljudi s slabim želodcem. Po opravljanju vseh teh potreb jih tudi umijejo in pospravijo pripomočke. Skbno, nežno, spoštljivo. Pa, da morajo sladkornikom in še mnogim drugim dajati injekcije? Po tem pa jih morajo dvigniti (ali vsaj pomagati pri tem) na voziček. Hrbtenice zelo trpijo tudi, če delajo gibe na pravilen način. No ... to vsekakor ni delo za vsakogar. Za tako delo moraš biti poklican in se vsak dan znova odločiti biti prijazen.
Prav občudujem jih, kako lepo zmorejo delati tudi z vsemi sitnobami, ki mislijo, da so v hotelu s 7 zvezdicami. Iz nekaterih sob namreč konstantno vejejo zahteve: "Sestra, prinesite mi to, sestra, zrihtajte mi ono ..." In konstantno imajo nad vrati prižgano rdečo lučko. Sestre in tehnike prav občudujem.
In sestre ter tehniki "na transportu", kot temu rečejo ... cele dneve šibajo po hodnikih od sob do oddelka za terapije in nazaj do sob. V eno smer nekoga z vozičkom, v drugo smer spremljajo dementnega gospoda peš počasi, potem spet v eno smer gospo s hoduljo in nazaj vozičkarja. S tem, da so morale gospe s hoduljo najprej pomagati preobleči mokre kopalke, jo obrisati in pomagati v suha oblačila. In tako celo ljubo službo. Ne vem, kako uspejo sploh imeti čas za na WC ali po kozarec vode, kajti terapije si včasih sledijo na 10 min, pacient pa mora biti pravočasno tu in tam.
In potem terapevti ... Take potrpežljivosti ne vidiš pogosto. Ukvarjati se morajo z vseh sort poškodbami in z vseh sort ljudmi. Od tistih po kapi, od katerih so nekateri noro hvaležni, do tistih starejših, ki jim že na obrazu piše "ves čas me samo mučite". Do vseh enako potrpežljivi in z ogromno spodbude.
Je pa tako lepo videti, kako nekaterim obraz kar zažari, ko jim uspe narediti prve korake ob hodulji z naslonom za komolce. Ali našo babico, ko kdo pohvali njen napredek -> zdaj je že na berglah :).
Ali tetičin žareč obraz, ko ji terapevt z mariborskim naglasom reče: "Ja, kje ste pa vi bili do zdaj? Sem vas prav pogrešal!" In potem, ko malo zašlavuri z vozičkom: "Najprej zamudi, potem me hoče pa še povozit!" Kako zelo jim tak lušten humor polepša dan! Ne morete si misliti :).
Ali pa natakarji v gostinskih prostorih. Samopostrežna ponudba. Tistim, ki sami ne morejo prinesti krožnika, jim ga po željah napolnijo natakarji. Vedno uslužni, vedno nasmejani, vedno prijazni. V srednji šoli se zagotovo niso učili, kako streči gibalno oviranim osebam, a jim kljub temu gre odlično. Je pa res, da je na voljo velika izbira odlične hrane tako od juh do glavnih jedi in sladic. In zaradi tega imajo še več dela. Imajo pa njami tortice!
Meni kot navadnemu gostu je tukaj super še iz enega razloga. Ste že kdaj bili v velikem bazenu, v katerem je poleg vas samo še 10 ljudi in v zunanjem bazenu skupaj z vami 5 oseb? No ... tukaj je tako. Očitno je bližnji nobel hotel z bazenskim kompleksom bolj privlačen za gužvanje kot ta "stari del". Ampak je zakon. Ravno zato, ker lahko v miru naredim tistih 10 dolžin, potem se pa v zunanjem bazenu v miru selim z enih mehurčkov na druge brez slabe vesti, da komu odžiram mesto za razvajanje.
Bi vam ga priporočila, ampak bo potem šel moj mir po gobe :P.
Odločitev, da bom babičina spremljevalka, je bila super ideja. Res je, da je bilo naporno za naju obe, je bilo pa polno in dragoceno. Zdaj vsaj vem, po kom sem podedovala željo po sladicah <3.
P. S.: Laško je zakon!
Pa sva šli. Cokm pokm skupaj s hoduljo v zdravilišče.
Ker je na negovalnem oddelku, nisva skupaj v sobi. Mama (tako ji pravim) je v sobi skupaj z gospo, ki je utrpela kap in ima težave z govorom ter s še dvema gospema, ki sta nepokretni in ju sestre na terapije vozijo z vozičkom. Čisto prijetne gospe.
Tu pa se začne zanimiv del. Z vsakim dnem sem bolj in bolj spoznavala delo sester in medicinskih tehnikov. Zjutraj že ob 6.30 začnejo z nego tistih, ki ne morejo sami. To pomeni menjanje plenic in/ali katetra, umivanje, preoblačenje, merjenje pritiska, skrb za zdravila, pomoč pri hranjenju in transport na terapije ter še mnogo drugega, česar nisem uspela opaziti. In vse to naredijo v približno 20 sobah v najkasneje uri in pol. Pa to še ni vse. Ob vsej negi in hranjenju so prijazni, spoštljivi, skrbni, nežni, ljubeznivi, pa še simpatičen smisel za humor imajo.
Sem omenila, da veje ob vsem tem iz vsake sobe drug vonj? Urin, kakanje ... to vsekakor ni za ljudi s slabim želodcem. Po opravljanju vseh teh potreb jih tudi umijejo in pospravijo pripomočke. Skbno, nežno, spoštljivo. Pa, da morajo sladkornikom in še mnogim drugim dajati injekcije? Po tem pa jih morajo dvigniti (ali vsaj pomagati pri tem) na voziček. Hrbtenice zelo trpijo tudi, če delajo gibe na pravilen način. No ... to vsekakor ni delo za vsakogar. Za tako delo moraš biti poklican in se vsak dan znova odločiti biti prijazen.
Prav občudujem jih, kako lepo zmorejo delati tudi z vsemi sitnobami, ki mislijo, da so v hotelu s 7 zvezdicami. Iz nekaterih sob namreč konstantno vejejo zahteve: "Sestra, prinesite mi to, sestra, zrihtajte mi ono ..." In konstantno imajo nad vrati prižgano rdečo lučko. Sestre in tehnike prav občudujem.
In sestre ter tehniki "na transportu", kot temu rečejo ... cele dneve šibajo po hodnikih od sob do oddelka za terapije in nazaj do sob. V eno smer nekoga z vozičkom, v drugo smer spremljajo dementnega gospoda peš počasi, potem spet v eno smer gospo s hoduljo in nazaj vozičkarja. S tem, da so morale gospe s hoduljo najprej pomagati preobleči mokre kopalke, jo obrisati in pomagati v suha oblačila. In tako celo ljubo službo. Ne vem, kako uspejo sploh imeti čas za na WC ali po kozarec vode, kajti terapije si včasih sledijo na 10 min, pacient pa mora biti pravočasno tu in tam.
In potem terapevti ... Take potrpežljivosti ne vidiš pogosto. Ukvarjati se morajo z vseh sort poškodbami in z vseh sort ljudmi. Od tistih po kapi, od katerih so nekateri noro hvaležni, do tistih starejših, ki jim že na obrazu piše "ves čas me samo mučite". Do vseh enako potrpežljivi in z ogromno spodbude.
Je pa tako lepo videti, kako nekaterim obraz kar zažari, ko jim uspe narediti prve korake ob hodulji z naslonom za komolce. Ali našo babico, ko kdo pohvali njen napredek -> zdaj je že na berglah :).
Ali tetičin žareč obraz, ko ji terapevt z mariborskim naglasom reče: "Ja, kje ste pa vi bili do zdaj? Sem vas prav pogrešal!" In potem, ko malo zašlavuri z vozičkom: "Najprej zamudi, potem me hoče pa še povozit!" Kako zelo jim tak lušten humor polepša dan! Ne morete si misliti :).
Ali pa natakarji v gostinskih prostorih. Samopostrežna ponudba. Tistim, ki sami ne morejo prinesti krožnika, jim ga po željah napolnijo natakarji. Vedno uslužni, vedno nasmejani, vedno prijazni. V srednji šoli se zagotovo niso učili, kako streči gibalno oviranim osebam, a jim kljub temu gre odlično. Je pa res, da je na voljo velika izbira odlične hrane tako od juh do glavnih jedi in sladic. In zaradi tega imajo še več dela. Imajo pa njami tortice!
Meni kot navadnemu gostu je tukaj super še iz enega razloga. Ste že kdaj bili v velikem bazenu, v katerem je poleg vas samo še 10 ljudi in v zunanjem bazenu skupaj z vami 5 oseb? No ... tukaj je tako. Očitno je bližnji nobel hotel z bazenskim kompleksom bolj privlačen za gužvanje kot ta "stari del". Ampak je zakon. Ravno zato, ker lahko v miru naredim tistih 10 dolžin, potem se pa v zunanjem bazenu v miru selim z enih mehurčkov na druge brez slabe vesti, da komu odžiram mesto za razvajanje.
Bi vam ga priporočila, ampak bo potem šel moj mir po gobe :P.
Odločitev, da bom babičina spremljevalka, je bila super ideja. Res je, da je bilo naporno za naju obe, je bilo pa polno in dragoceno. Zdaj vsaj vem, po kom sem podedovala željo po sladicah <3.
P. S.: Laško je zakon!
Lepo delo boš opravila
OdgovoriIzbriši