Jesensko doživetje v Cerknici

Tale slikica vam je znana, kajne? Tudi meni je. Ko sem jo prvič videla, sem se prijavila, od takrat pa koooomaj čakala ta dan :) :) :). Potem pa jo videla še nekajkrat in vsakič znova hrepenela po čimprej tekočem času :).

Na fotki so čudoviti kanuji in niti v sanjah si nisem predstavljala, da se bomo mi reees vozili s takimi čolni. Niti pod razno pa si nisem mislila, da je tovrstna vožnja tako razburljiva :). 

Zjutraj smo se v Lovskem domu, ki mu domačini pravijo Zelški dom ali nekaj takega. Lepa in mirna okolica, mize s klopmi, prostor za balinanje, tudi notri je veliko prostora ... Torej: okolica, ki kar vabi k druženju v lepi naravi.

Čaj, piškoti, malo klepeta in že smo se odpravili k Cerkniškemu jezeru. Vreme zaenkrat še ni bilo takole lepo sončno kot na fotki, se je pa kmalu otoplilo ter osončilo in sem bila globoko hvaležna za DiKaprije sončna očala. Prijatelja, s katerima sem bila na čolnu, sta se dogovorila, da bom sedela na sredini in samo uživala v vožnji, onadva bosta pa veslala. Ooo, kako sem bila hvaležna za njuno gesto! Tako sem lahko ves čas gledala okolico in uživala v jesenskih barvah, opazovanju lokvanjev in komentiranju lepote Stvarstva. Tudi naša druščina ... bilo je mirno, zabavno in sproščeno, zato smo vsi trije uživali v družbi drug drugega. Hvala vama!

Nekje proti koncu vožnje sva začeli s prijateljico peti. Ne vem, kako je bilo to všeč ostalim ... Midve pa sva noro uživali. Tako je bilo lepo. Peti sredi divjine, dobivati z vode del odmeva, se nastavljati sončnim žarkom in kdaj pa kdaj ujeti kak lep pogled ...

Po vožnji s kanujem smo pojedli kosilo, pripravljeno s strani žarmojstrov, za tem pa se odpravili na Slivnico. Tudi vožnja do gor je bila razburljiva. Jesensko obarvano listje, ki ga je Oče pripravil za odejo na cesti, se je vrtinčilo za avtomobilom pred nami in ustvarjalo čudovite vrtince. Vsak trenutek nove ...

Vrh z 1114 m. n. v. je samo 200 m višje od naše domačije, tako da nisem imela prevelike dihalne stiske in sem lahko v miru uživala na vzletni stezi za čarovnice :P. Pri koči malo pod vrhom pa smo spet uživali v klepetu, sladoledu, s seboj prinesenih priboljških in smehu.

Sonček in jesenska narava sta korak za korakom topila naša na službo navajena srca, tako da smo bili do vrnitve v Zelški dom že prijetno sproščeni, vajeni drug drugega in polni veselja. Res je bilo lepo stopiti do so-kaprijca in z njim poklepetati.

Komaj čakam na kaj novega v tem štosu ... Baje se novembra obeta filmski večer, konec decembra silvestrovanje, spomladi vikend v toplicah ... Komaj čakaaaaaam!

... in vem, da bo tam sama dobra druščina <3.