Molitev ob samosti in osamljenosti

Nekaj let nazaj je iz mene privrela molitev, ki sem jo zapisala:

Velikokrat se sprašujem, zakaj sem še vedno sama. V naši vasi je veliko deklet, med njimi tudi kar nekaj takih, ki niso nikakršne. Nimajo lastnega mnenja, niso zanimiva, skratka nimajo neke fajne osebnosti, po kateri bi lahko sklepala, da je kdaj kaj od njih. Kako to, da imajo fante ali so celo že poročene, jaz pa ne?

Zakaj je dal Bog meni močno osebnost, temperament, silna čustva, veselje do življenja, polno energije, karakter, karizmo … če nimam od vsega tega tistega, kar si najbolj želim?

Vem, da sem tudi trmasta, zajedljiva, posesivna, lena, napušna, uživam v pozornosti drugih. Ampak sem tudi nežna, skrbna, mehka, topla oseba, ki se trudi za dobro drugih. Rada pomagam in razdajam svoje darove. A kaj, ko v sebi in ob sebi nimam pristana. Nimam objema, kamor bi se vrnila po napornem dnevu. Nimam ušes, ki bi me poslušale, ne oči, ki bi me z nežnostjo gledale, ne srca, na katerega bi položila svojo glavo in bi me potolažilo in mi vlivalo novih moči.

Gospod, kako to, da mi nisi dal tistega, kar si najbolj želim? Moža, ki bi ga ljubila in otrok, za katere bi skrbela? Je res vse to pričakovanje in trpljenje zgolj zato, da se še bolj oklenem križa? Je to res samo priložnost za rast v veri?

Resnica je, da ne vem, če si tole rast res tako zelo želim. :) Saj je nimam z nikomer deliti. Nikogar ni, ki bi ga med daritvijo svete maše lahko držala za roko in bi se ob posebno lepem in globokem trenutku nagnila k njemu in mu povedala, kakšno čudovito Božjo bližino občutim. Nikogar ni, s katerim bi skupaj kot eno pela v Božjo slavo v cerkvi, na koru in doma. Nikogar ni, s komer bi se zjutraj priporočala v Božje varstvo in zvečer zahvaljevala za vsak trenutek dneva, za dar življenja, za darove zakramentov.

Gospod, zakaj si mi dal tako močno željo po biti žena in mama, če je zdaj nimam z nikomer deliti? Zakaj si mi dal tako močna čustva, če jih ne morem dati svojemu možu in otrokom, tistim, ki bi jih najraje imela ob sebi? Čemu moj močan temperament, če z njim nimam koga braniti, zagovarjati, se niti z nikomer pregovarjati?

Gospod, ne razumem. Skušam biti potrpežljiva. Skušam te razumeti. Skušam videti, kaj je za vsem tem, a ne gre več. Utrujena sem od tega, da sem sama. Da skrbim samo zase, da se odločam sama. Da hodim po svetu sama. Da gledam v isto smer sama. Da se smejem sama. Da igram, pojem in molim sama. Da sem pri maši sama. Da hodim spat sama. Da sem pred svetom sama. Sama vržena volkovom in sama se moram v slabih trenutkih pokrpati, obvezati in pobrati. Ne zmorem več vsega sama.

Prosim te … ta križ, križ samosti – samote in osamljenosti – je zame pretežak. Ne zmorem ga nositi sama, družina in prijatelji pa imajo dovolj svojih skrbi in jih ne želim obremenjevati še s svojimi. 

Jezus, pomagaj mi. Jaz ne zmorem več. Nisem dovolj močna za borbo. Potrebujem tvojo pomoč, sama ne zmorem nositi tega križa.