prevozi.želva.org
Odkar sem na FB objavila nekaj zapisov zanimivih prigod z zmenkov, me prijatelji pogosteje sprašujejo, če še kaj hodim na zmenke. In potem pomislim ... ja, itak mam cajt in voljo! Komaj čakam, da bom spoznala nekaj obupancev, vasezagledancev in maminih sinčkov. Pa za povrh še kakega tipa z nizko samopodobo, nekaj nekomunikativnih, kronično jeznih ali trmastih, pa dva napol alkoholika.
Poleti sem imela delo z diplomo, jeseni sem počivala in prihajala k sebi, pozimi pa je ati preživel infarkt. Ja, res imam cajt in voljo se še s tipi ukvarjat :).
Čeprav ... če bi taprav moški prišel okrog in se dovolj potrudil, pa da bi v njem začutila oporo v težkih trenutkih, bi našla dovolj časa tudi za zmenke. V resnici bi Z VESELJEM našla dovolj časa za zmenke.
Ampak očitno je tista želva še vedno na poti. Ali pa štopa. Ali pa pripravlja spletno stran prevozi.želva.org.
Ne vem ... pač ... Ni se mi dalo ukvarjat še z ljudmi, ki bi od mene nekaj radi. Zadnji meseci so bili zame obdobje, ko sem želela, da bi se kdo potrudil zame. Da bi kdo kaj naredil iz ljubezni do mene.
Pogosto sem se počutila osamljena, prestrašena, negotova, v stiski, preveč mi visi nad glavo, neodločna ... In sem bila vesela in hvaležna za vsako dobro besedo ali objem. Moški, ki bi mi bil opora in bi bil tam zame, bi bil prav od Boga poslan. Tako pa sem morala čez vse to sama. Sicer s pomočjo familije in prijateljev, ampak vseeno sama. Ne vem, zakaj je to dobro in sem od tega, da moram biti sama sebi opora, čedalje bolj utrujena. Ampak Bog že ve, kaj je tisto, kar je prav :). In če bom morala čakat do 60. leta, bom pač počakala. Da bo le takrat to tisto pravo.
Priznam: po pretresih še vedno nisem povsem pri sebi. Sem pa vseeno odprta za želvje obiske in si upam trditi, da ne grizem več. Vsaj ne s tadolgimi čekani :)
Poleti sem imela delo z diplomo, jeseni sem počivala in prihajala k sebi, pozimi pa je ati preživel infarkt. Ja, res imam cajt in voljo se še s tipi ukvarjat :).
Čeprav ... če bi taprav moški prišel okrog in se dovolj potrudil, pa da bi v njem začutila oporo v težkih trenutkih, bi našla dovolj časa tudi za zmenke. V resnici bi Z VESELJEM našla dovolj časa za zmenke.
Ampak očitno je tista želva še vedno na poti. Ali pa štopa. Ali pa pripravlja spletno stran prevozi.želva.org.
Ne vem ... pač ... Ni se mi dalo ukvarjat še z ljudmi, ki bi od mene nekaj radi. Zadnji meseci so bili zame obdobje, ko sem želela, da bi se kdo potrudil zame. Da bi kdo kaj naredil iz ljubezni do mene.
Pogosto sem se počutila osamljena, prestrašena, negotova, v stiski, preveč mi visi nad glavo, neodločna ... In sem bila vesela in hvaležna za vsako dobro besedo ali objem. Moški, ki bi mi bil opora in bi bil tam zame, bi bil prav od Boga poslan. Tako pa sem morala čez vse to sama. Sicer s pomočjo familije in prijateljev, ampak vseeno sama. Ne vem, zakaj je to dobro in sem od tega, da moram biti sama sebi opora, čedalje bolj utrujena. Ampak Bog že ve, kaj je tisto, kar je prav :). In če bom morala čakat do 60. leta, bom pač počakala. Da bo le takrat to tisto pravo.
Priznam: po pretresih še vedno nisem povsem pri sebi. Sem pa vseeno odprta za želvje obiske in si upam trditi, da ne grizem več. Vsaj ne s tadolgimi čekani :)
Komentarji
Objavite komentar